»Pri človeku je nagnjenost h govorjenju nagonska, kar je vidno iz čebljanja naših malčkov, a noben otrok nagonsko ni nagnjen k peki, kuhanju ali pisanju,« je zapisal Charles Darwin v knjigi Poreklo človeka in spolni izbor. Pisanje in posledično branje je v osnovi »nenaravno« dejanje. V tednu po tem, ko obhajamo Dan Primoža Trubarja, 8. junij, se sprašujem, kakšne so lahko posledice takšne »nenaravnosti«.
Kot vemo, se je vse skupaj začelo s tem, da je nekdo dobil idejo o trajnem znaku, simbolu, ki bo zastopal bodisi posamičen glas, zlog ali kar celo idejo. Ta znak je potem moral znati narisati, nekam vdolbsti ali vtisniti. Historično gledano se je človeštvo tega spomnilo šele pred kratkim, pred pet do šest tisoč leti, stvar pa se je izkazala za izjemno koristno, saj je bilo tako veliko lažje prenašati ideje in znanje preko časov in prostorov. Zaradi bežne, efemerne narave glasu, ki izgine hkrati s tem, ko ga možgani poslušalca sprocesirajo, je pisarija s svojo trajnostjo s sabo prinesla problem, ki ga pred tem niso poznali: interpretacijo znaka brez prisotnosti govorca, ki je lahko oddaljen časovno, prostorsko ali jezikovno. Za razliko od predhodnih situacij, ko je bilo mogoče govornika kar neposredno vprašati, kaj je mislil s povedanim, ali kako drugače s posredniki priti stvari do dna, so bili interpreti jezikovnih znakov, torej pismeni, lahko vrženi v brezno nezanesljive interpretacije. Dober način izogibanja kaosu je seveda taka ali drugačna standardizacija: jezikovnih znakov, merskih enot, zakonov in kar je še potrebnega za upravljanje v času izumljanja pisave nastajajočih večjih človeških združb. Takrat je človeštvo lahko tudi nazorno spoznalo, da so znaki občutljivi na interpretacijo oziroma da se jezik v času lahko spreminja.
Kot poroča Steven Pinker v svojem stilističnem priročniku za angleščino, The Sense of Style, je eden od strokovnjakov za staro sumerščino ugotavljal, da že glinene ploščice iz stare Sumerije vsebujejo pritožbe o vse slabši »pismenosti« mladih pisarjev – v klinopisu. Enak proces potem lahko zasledujemo skozi celotno zgodovino standardiziranega zapisovanja jezikovnih znakov – čim obstaja zapis, bo sledila pritožba, da »mladi ne znajo več pisati«. Tako stanje vztraja, dokler se generacijsko ali drugače pogojena varianta zapisovanja znakov za določen jezik ne pomakne v manj obremenjeno interpretacijo v smislu: ah, kako simpatičen star jezik. Primož Trubar je bil pri standardizaciji zapisa slovenskega jezika v težkem, a tudi privilegiranem položaju, saj je bil dejansko primus, prvi, in kot prvo dejanje kreacije je moral določiti in pojasniti znake, s katerimi bo operiral, kar je storil v Abecedariju. Določanje abecede, zapisanih jezikovnih znakov, sploh pa njihovo poznejše prilagajanje bodisi jezikovnim spremembam ali spremenjenim družbenim okoliščinam, je za jezikovno skupnost navadno kar naporen proces, česar se v primeru slovenščine lahko spomnimo iz črkarske pravde v prvi polovici 19. stoletja, pa tudi kasnejših poskusov sprememb pravopisa.
Čim dlje bo standardizirani, zapisani jezik od otroške in tudi mlajše odrasle čebljavščine, tem bolj se bomo pri pouku slovenščine učili prvega tujega jezika.
Dvoje je gotovo: govorci jezikov z dogovorom glede zapisa govora bodo imeli znatne prednosti pred govorci jezikov, ki tega nimajo. Hkrati pa bo po naravi stvari standardizacija zapisa s sabo prinesla določene težave, med drugim tudi potrebo po aktivnem učenju skupnega pisnega standarda, ki ne bo enak intuitivnemu domačemu čebljanju. Za razliko od nedavne zgodovine, ko je bila pismena populacija pičla, je v sodobnih – pogojno rečeno – zahodnih družbah pismenost izjemno visoka, skoraj stoodstotna. Zadnji popis, ki je to beležil v Sloveniji, je bil leta 1991, ko naj bi bilo nepismenega 0,46 odstotka prebivalstva, starejšega od 15 let. Taki odstotki pa s sabo prinesejo drugačno vprašanje: koliko nominalno pismenih dejansko razume to, kar sicer znajo prebrati, kar poznamo pod imenom funkcionalna pismenost.
V Sloveniji imamo na voljo dve raziskavi, ki se ukvarjata s primerjanjem bralne ali funkcionalne pismenosti po različnih državah s celega sveta: PIRLS in PIAAC. Prva meri pismenost približno deset let starih šolarjev, druga funkcionalno pismenost odraslih. Zadnja raziskava PIRLS 2021 je bila predstavljena maja letos in je pokazala, da so slovenski desetletniki kar precej padli pri dosežkih glede na enake pretekle raziskave. Kar mi je pri branju izsledkov padlo v oči, je del: »Le 26 % četrtošolcev ima starše, ki zelo radi berejo. V povprečju imajo ti otroci za 24 točk višji bralni dosežek od otrok staršev, ki nekoliko radi berejo (teh je v Sloveniji 52 %). V Sloveniji je le 28 % učencev poročalo, da zelo radi berejo. 18 % jih na mednarodni ravni poročalo, da ne marajo branja, pri nas pa je bilo takšnih učencev 23 %.«
Kaj vse prispeva k temu, da je populacija desetletnikov glede na zmožnost branja in razumevanja v nekem jeziku v boljšem ali slabšem položaju, je seveda vprašanje za kar veliko milijonov evrov. Zagotovo pa je eden od močnih dejavnikov neka osnovna naravnanost celotne družbe do javnega jezika, v našem primeru javne slovenščine. Čim dlje bo standardizirani, zapisani jezik od otroške in tudi mlajše odrasle čebljavščine, tem bolj se bomo pri slovenščini učili prvega tujega jezika. Bodimo torej previdni s sporočili o tem, da »mladi ne znajo več slovensko« in podobnimi negativizmi. Mladi bi nam kaj lahko ušli v domnevno ogrožajoč, a tako zelo udoben uradni prvi tuji jezik – angleščino. V katerem od prvih tujih jezikov bomo raje brali knjige?
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik