Prvi prizor. Ne utegnete zares pospravljati po domu, življenjski tempo je prehud. Med domačimi še nekako gre, pač razmetano in ne najbolj čisto. Pa se napove obisk. Ni kaj, čas za čistilni servis. Naročite čiščenje. Kakšno, prosim? Ne vem, običajno, prah, zunanje površine pohištva, pomivanje tal, sesanje … Okna tudi? Ne, ni treba. Koliko sob imate? Tri spalnice pa dnevni prostor s kuhinjo in predsoba, kopalnica in stranišče, stopnice.
Na dogovorjeni datum in uro prideta čistilec in čistilka. No, malce prej, vi ste še sredi urejanja osebne fasade za službeni dan, otroci pospravljajo s kuhinjske mize ostanke zajtrka in v torbe tlačijo zadnje zvezke s prepozno napisanimi domačimi nalogami. Razkažete jima stanovanje, opozorite na občutljivi parket in naravni kamen v kopalnici, čistil in sesalca ne potrebujeta, vse potrebno imata s sabo. Ko končate, zaprita vrata za sabo, zaklenejo se sama. Družina se razgubi po dnevnih dolžnostih in čiščenje se začne.
Ko pridete domov, je drugače. Čisto. Pospravljeno. Ampak – zelo drugače. Samo očiščeno in pospravljeno? Ne … Okrasni predmeti, sicer razprašeni, so čisto drugje kot prej. Je kavč prestavljen na drugo mesto? Preproga iz otroške spalnice je v dnevni sobi? In predali – kjer je bil jedilni pribor, so zdaj kuhinjske krpe, v predalu za ponve so podstavki in pogrinjki. Izvlečni predal z začimbami je prazen; kasneje se izkaže, da so vse stekleničke v smeteh. Na pianinu so popolnoma neznane note; šolske so izginile. Je v kotu nad jedilno mizo res razpelo? Kaj za vraga?
Drugi prizor. Prijatelj vas prosi, da bi mu pomagali prepleskati novo malce večjo vrtno uto. Ko na dogovorjeni popoldan pridete k njemu (prepričani, da bolj kot pomoč potrebuje dobro družbo), vas na vrtni mizici že čaka hladno pivo – na travi pa tri ogromne kartonaste škatle. Ne duha ne sluha o kaki uti. Pred pleskanjem jo bo treba še sestaviti, zaduhoviči. Jaz samo še nekam nujno skočim, sorči, ti pa se mogoče kar loti, če si že tukaj. Če boš pa še eno pivo, je v hladilniku. Vi odprete in izpraznite škatle, preštudirate (kot zmeraj pomanjkljiva) navodila, si ogledate posnetek sestavljanja podobne ute na youtubu, začnete sestavljati, prvi poskus temeljne postavitve stranic spodleti, pivo je pozabljeno in postano, nato vam uta vendarle steče – čeprav bi vam prav prišel še en par rok. Prijatelj se vrne, ko ste že skoraj pri strehi. Iskreno se vam opravičuje, res ni šlo prej, ampak saj ti je šlo res dobro … streho sestavita skupaj, za preplesk zmanjka časa. Prideš jutri še enkrat, da tole končava, potem pa obrneva ene čevapčiče? Ne, žal ne, rečete in si mislite: nikoli več ne, mene že ne boš farbal.
Epilog. Že? No, prvi in drugi prizor sta pravzaprav le neke vrste predigra glavnemu dejanju, ki ga zaseda monolog o lektoriranju. Uvodna prizora sta prispodobi dveh temnih plati lektorske dejavnosti. Prva je popravljanje in spreminjanje tudi vsega tistega, za kar lektorice in lektorje ni nihče prosil in pooblastil in za kar tudi ni nobene druge potrebe in nuje. Druga pa je naročniško pričakovanje, da lektoriranje (če se le da, po najnižji možni tarifi) pravzaprav zajema tudi sámo tvorjenje besedil, seveda z vsemi potrebnimi pravopisnimi, slovničnimi in slogovnimi odlikami vred.
Kdorkoli pogosteje piše besedila, daljša od odstavka, namenjena javnosti, večji od prijateljskega kroga na družabnih omrežjih, ve, kako dragoceno je, da besedilo pred oddajo in objavo še nekdo pozorno prebere. Ne le zato, ker pišoče in pišoči pogosto spregledamo svoje zatipke in druge površ(i)n(sk)e napake, saj vidimo tako, kot smo želeli napisati, ne pa tako, kot smo res zapisali. Drugi bralec ali bralka sta dragocena predvsem zato, ker nam lahko povesta, ali smo res bili jasni, razumljivi, natančni, dovolj občutljivi, ravno prav nežaljivi – skratka, ali je besedilo res vsaj približno tako, kot smo si ga želeli napisati. Zato imamo vsi, ki pišemo, tako ali drugače svojega ljubega prvobralca ali prvobralko.
Lektoriranje je neke vrste institucionalizirana oblika takega prvobralstva. A institucionalizacija ima, kot zmeraj (poglejte vero, znanost ali politiko), tudi senčne plati. Namesto dragocenega opravljanja nujno potrebnega se slej ko prej lahko zazdi skoraj bolj važno ustvarjati vtis nujne potrebnosti svoje dragocene dejavnosti. Svoj prostor pod soncem si je gotovo treba priboriti, a z opustitvijo svojega prvotnega, temeljnega plemenitega namena plačamo prehudo nepremičninsko ceno.
Udarno lektorsko geslo »vsako javno besedilo pred objavo potrebuje lektoriranje« zato že dolgo ne zveni več kot ponujanje prijazne roke pri končnem oblikovanju besedila, temveč bolj kot neke vrste splošna, vnaprejšnja obsodba nepismenosti in jezikovnega neznanja čisto vseh, ki v slovenščini pišemo. V želji po ohranitvi lektorskega statusa quo zato včasih neusmiljeno padajo lektorski popravki po vseh, tako izrazito nemarnih kot izrazito skrbnih piscih in piskah. Se že najde kaj narobe – tudi, če ni kot narobe označeno v nobenem veljavnem jezikovnem priročniku …
Lektoriranje seveda ni ne čiščenje ne pleskanje. Slovenski lektorji in lektorice se v zadnjem poldrugem desetletju zelo prizadevajo ne le za izboljšanje lastnega statusa, ampak tudi za kvalitetno rast svoje dejavnosti. Zelo verjetno je, da bo vlogo površinskega, rutinskega jezikovnega popravljanja besedil še bolj kot doslej prevzela tehnologija. Zelo verjetno je tudi, da bo umetna inteligenca temeljito pomagala tudi pri tvorbi marsikaterih besedil. A potreba po človeškem prvobralstvu bo po mojem ostala – če bomo le še kaj pisali.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik