Takole nekoliko prirejeno pravi Umberto Eco v romanu Ime rože: »Ti si hudič,« je tedaj dejal Viljem. »Jaz?« je dejal Jorge. »Da, lagali so ti, hudič ni vladar snovi, hudič je nadutost duha, vera brez nasmeha, resnica, ki je nikdar ne zgrabi dvom.« V filozofski maniri bi današnjo temo lahko opredelili v sokratovskem slogu: Niti tega ne vem, da nič ne vem. Torej, par besed o delu slovenske znanosti, ki je nikdar ne zgrabi dvom.
V naši deželi od leta 2004 velja Zakon o javni rabi slovenščine, ki z določeno mero predrznosti predpisuje marsikaj, med drugim tudi poimenovanja pravnih oseb javnega (9. člen) in zasebnega prava (17. člen), imena obratov, lokalov in drugih poslovnih prostorov (18. člen), poimenovanja javnih prireditev (24. člen) in še kaj. Zakaj je to predrzno? Ker bi bilo najprej treba vedeti ali znati opredeliti, kaj slovenščina sploh je in kje so njene meje. Kakor se to zdi nenavadno, so te meje nejasne, razen za eno znanstveno podvrsto: brezdvomnega jezikoslovca.
Ker je zakone treba spoštovati, so po uveljavitvi ZJRS državni uradniki kmalu začeli spraševati stroko – prosim, povejte nam, je to ali ono ime slovensko? Ministrstvo za kulturo je leta 2006 naročilo elaborat, ki je dobil naslov »Merila za ugotavljanje/prepoznavanje slovenskosti ali neslovenskosti imen podjetij, zavodov, društev in drugih pravnih oseb zasebnega prava«, iz katerega so potem nastala uradno sprejeta navodila. V elaboratu se prvi stavek sklepa glasi: »Napisana merila so sicer smiselna, vendar je hkrati nerealno pričakovati, da bi se jih sodišča lahko dejansko držala oziroma, da bi jih lahko uporabljala.« Ojej. In naprej: »Koliko slovenskih elementov mora imeti celotno ime, da je še slovensko oziroma pri katerem razmerju med slovenskimi in neslovenskimi deli postane ime tuje, pa se ne zdi več vprašanje za jezikoslovce. … je to že skoraj politična odločitev.«
Temu strokovnemu vračanju žogice politiki sta 2009 in 2012 sledila še dva poskusa Ministrstva za kulturo, prvi z ekspertizo »Tujejezična imena lokalov, obratov, poslovnih prostorov ter stališča Slovenije do njih«, drugi z dolgim naslovom »Teoretično-empirična raziskava o jezikovnopolitičnih učinkih obstoječega pravnoformalnega okvira statusa in rabe slovenščine in drugih jezikov v javnosti«. V prvi lahko beremo: »Najočitnejši sklep pričujoče raziskave je, da stališča Slovenije do tujejezičnih imen lokalov niso jasna oziroma izdelana. Ljudje v svojih stališčih nihajo, enkrat v eno smer, drugič v drugo smer, si včasih nasprotujejo celo pri praktično istih vprašanjih, predvsem pa ni videti, da bi imeli enaka stališča do vseh imen, primerljivih v svoji tujejezičnosti.« Kar ni čudno, saj je »stališče Slovenije« do tega vprašanja ravno tako pestro, kot je pestra Slovenija sama. Po tem propadu ideje o clara et distincta perceptio se je ministrstvo še vedno trudilo predvsem s ciljnimi raziskovalnimi projekti, na primer »Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov« iz leta 2017.
Konkretno: v enem od prispevkov, nastalem v omenjenem projektu, je navedeno domnevno nezakonito ime lokala – Hoodburger. Postavite se v vlogo uradnika, ki mora presojati o »slovenskosti« tega imena. Po eni strani se ime očitno poigrava s podobnostjo med govorjenim slovenskim »hud« in hood, ki v angleščini lahko pomeni marsikaj: priimek, pokrivalo, pokrov motorja, (ameriško) sosesko in še kaj. Po drugi strani bi za burger težko rekli, da ni perfektno lepa slovenščina. Uradniku, ki bi prepovedal tako ime, bi zlahka pripisali pogubno pomanjkanje hudomušnosti in verjeten propad lokala z imenom »Izjemen zrezek v okroglem kruhu«. In če se uradnik ali gostinski aspirant obrne na stroko? Če bo na drugi strani strokovnjak za slovensko slovenščino, bo dobil elaborat o podvojenem o-ju in sumljivi podobnosti zaporedja črk z zločesto angleščino. Če bo to strokovnjak za nasmejano slovenščino, bo dobil elaborat o kreativno inventivni rabi elementov iz več jezikov, ki so ravno zato lahko (tudi) slovenski. Za uradnika in gostinca bo v drugem primeru strokovnost odkljukana, v prvem bosta najbrž frustrirana oba, drugi pa bo morda raje odprl Burekdžinico.
Po drugi strani bi za burger težko rekli, da ni perfektno lepa slovenščina. Uradniku, ki bi prepovedal tako ime, bi zlahka pripisali pogubno pomanjkanje hudomušnosti in verjeten propad lokala z imenom »Izjemen zrezek v okroglem kruhu«.
Kaj od dvojega je torej znanstveno? Nič, ker to ni znanstveno vprašanje. Kot ugotavlja že prva strokovna ekspertiza in tudi vse kasnejše, je to predvsem politično vprašanje, ali bolje: družbeno vprašanje. Postavljati jezikoslovno znanost v vlogo arbitra pri vprašanjih, kjer je treba najti družbeni konsenz, je škodljivo tako za družbo kot za znanost. Predpostavka, da so izsledki znanosti neposredno pretvorljivi v zakone, ki so nad posameznikom, lahko vodi le v sistem, ki ga poznamo iz zgodovine: tvorci diktature proletariata so menili, da jih pri tem vodijo neizpodbitna znanstvena spoznanja.
Za besedilo Siddhartinega komada Eboran bi težko rekli, da je »slovensko«. To postane šele, če ga preberemo od zadaj naprej. Na prvi posluh zveni nekje med albanščino, arabščino in še čim. Sprašujem se, kam ga uvrščajo glasbeni uredniki, ki skrbijo za predpisane kvote slovenske glasbe. Znanost, ki zanesljivo ve, ali je to slovenščina ali ne, pustimo raje veneti, kreativnost pa zveneti. Tevs eboran.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik