Besede v jezik prihajajo in odhajajo. Nekatere so povabljene in opremljene z vsemi potrebnimi dokumenti. Druge pridejo nepovabljene, nepričakovane. So tudi nezaželene? Kakor za koga, kakor kdaj. Tudi pri drugih rečeh se zgodi, da nečesa nikakor ne pričakuješ in si ne želiš, pa vendarle pride. Ko pa je tu, se čez nekaj časa zazdi, da brez tega sploh ne bi mogel – kot da je tu od nekdaj. Po drugi strani se s povabljenci pogosto zgodi, da z njimi po vljudnostnem srečanju in protokolarnem fotografiranju nimamo kaj početi in se prav hitro sami odstranijo ali pa ostanejo za zmeraj pozabljeni v kakem kotu.
Slovenci in Slovenke so morali v zgodovini javnega uveljavljanja slovenščine velikokrat dokazovati besedno samozadostnost svojega jezika. Pogost očitek nasprotnikov je bil namreč, da je slovenščina z besedami prerevna za resne civilizacijske podvige in si mora zato itak vse izposoditi od nemščine – zakaj torej ne bi raje še naprej uporabljali kar nemščine? Drugi najpogostejši očitek slovenščini pa je bil, da se govori v vsaki vasi drugače in je zato neuporabna za šolske, upravne, sodne, politične in druge zahtevnejše vloge, saj se ljudje v njej sploh ne bi sporazumeli.
Po dolgem in napornem boju, ki je trajal vsaj od zadnje tretjine 18. stoletja do konca 19. stoletja, je slovenščina zgodovinsko gledano oba očitka premagala. Iz drugega smo sčasoma celo naredili neke vrste oglaševalski preobrat: slovenščino ponosno razglašamo za nekaj posebnega kot narečno najbolj pester jezik, vsaj med slovanskimi, če že ne širše. Glede besedišča pa: skoraj vse, kar smo si neposredno sposodili iz nemščine, je bilo najprej izgnano iz knjižnega jezika, počasi se je večina tega poslovila tudi iz vsakdanje pogovorne rabe. Ostalo pa je veliko besed, ki so bile po nemškem načrtu narejene iz domačega jezikovnega repromateriala – taka je recimo beseda izlet, ki se prav lepo ujema s prvim majem. No, besediščni boj se je nadaljeval tudi v 20. stoletju, čeprav so se partizanske jezikobrambne enote preobrazile v redno vojsko v obliki slovenske univerze, raziskovalnih inštitutov in slovenske akademije. Zamenjal se je le nasprotnik – nemščino je nadomestila bližnja srbohrvaščina. Slovenščina je pač jezik, ki zmeraj sobiva v vznemirljivem razmerju z močnim in odločnim jezikovnim partnerjem. To dejstvo nas govorke in govorce slovenščine nenehno vpeljuje v skušnjavo besedne izposoje in drugih jezikovnih bližnjic. Je to nekaj, kar moramo brez pomislekov odločno razglasiti za stalno nevarnost, saj siromaši in slabi slovenščino – ali pa obstaja tudi druga, koristnejša plat tega procesa in gre pravzaprav vsaj malo tudi za bogatenje in krepitev jezika?
Na to vprašanje niti ni težko odgovoriti – gre za oboje. Sem in tja sicer še vedno najdemo zagrizene privržence in privrženke nekdaj močne jezikovne stranke »Nič tujega! Samo domače!«. A večina tistih, ki se z jezikom preživljamo, se zaveda, da je kakršnokoli kategorično ločevanje med svojim in tujim pravzaprav nemogoče, še posebej v zgodovinski perspektivi. Jezikoslovje že dolgo svari prenapete jezikovne samozadostneže in samozadostnice, da od slovenščine ne bi prav veliko ostalo, če bi iz nje izgnali vse, kar je vanjo tako ali drugače prišlo od drugod. Kar precej privrženstva pa ima druga jezikovna stranka, »Uvozimo samo tisto, česar doma še nimamo«. Ta stranka se zavzema za strog carinski nadzor jezikovnih stikov, ki čez mejo spušča samo želeno (potrebno), neželeno (nepotrebno) pa zaseže in uniči. Pri tej drugi stranki je, kot si lahko predstavljate, zelo pomemben strankarski organ Svet za ugotavljanje potrebnosti tujega. V ta svet pride le najpomembnejše strankarsko veljaštvo, saj je le to zmožno v imenu vseh ljudi presojati, česa imajo v jeziku že dovolj, kaj pa bi še potrebovali – in se zato sme uvoziti.
Ljudje pa po svoje. Kar se nekomu zdi nujno potrebno, je drugemu potrata časa, prostora, denarja, življenja. Ozrite se naokrog, poglejte, kako bivamo, kaj nosimo, kaj počnemo … In kar se zdi Svetu za ugotavljanje potrebnosti jezikovno tujega morda nepotrebno, se marsikomu drugemu zdi kar nadvse uporabno.
Tak primer imamo v našem današnjem naslovu: glagola nasloviti/naslavljati (in glagolnik naslavljanje) se zadnje čase uporabljata tudi s pomenom nekaj obravnavati, nečesa se lotiti, reševati, z nečim se ukvarjati in podobno. To naj bi bilo nepotrebno, celo nenaravno, saj za vse te pomene v slovenščini že imamo uveljavljene glagole. Kot dokaz nepotrebnosti glagolov v navedenem pomenu nekateri navajajo dejstvo, da tega pomena ne najdemo v priročnikih knjižne slovenščine in da te rabe – vsaj množično – ne najdemo v korpusnih virih za standardno slovenščino. Pri tem prezrejo (ali zamolčijo), da so ti viri odsev preteklega jezikovnega stanja, tudi če nedavnega, in da pri dokazovanju jezikovnih sprememb res ne morejo biti merilo.
Zakaj torej po novem naslavljamo tudi probleme, ne le pošiljke in občinstvo? Glagol nasloviti ima v primerjavi z vsemi drugimi glagoli s podobnim pomenom eno prednost: je pomensko širši, ohlapnejši, manj natančen. Je neke vrste nadpomenka vseh drugih podobnih glagolov. Če političarka reče, da bodo v stranki naslovili nek problem, ne vemo natanko, ali ga bodo samo obravnavali ali se ga bodo tudi lotili ali pa mogoče celo obljubljajo, da ga bodo rešili. Gotovo se sliši imenitneje, da bo nekdo naš problem naslovil, kot pa, da se bo z njim ukvarjal. Zato je ta novi pomen tako zelo praktičen. Tudi če smo do dejstva, da nas hoče nekdo odpraviti z manj oprijemljivo obljubo, zelo kritični.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik