Sredi aprila vsaj na hitro rad preverim datoteko »prve želje za vpis v prvi letnik v prvem prijavnem roku«, ki je objavljena na portalu eVŠ oziroma Visoko šolstvo v Sloveniji in vsebuje statistiko želja četrtošolcev, ki želijo nadaljevati šolanje na univerzitetnih ali visokošolskih strokovnih študijskih programih na slovenskih javnih in koncesioniranih univerzah ali drugih visokošolskih ustanovah. Predpostavljam, resda nepreverjeno, da prve vpisne želje morda bolje odražajo sentiment mladine glede zanimivosti študijskih programov s stališča zaposljivosti, kvalitete, zabavnosti ali kar je še različnih motivacijskih dejavnikov, kot končna jesenska razporeditev po vseh programih, ki gre morda bolj po principu »samo da sem nekje vpisan«.
Če se omejite na programe, ki imajo tako ali drugačno zvezo s študijem jezikov, od azijskih študij, medkulturnega posredovanja do prevajalstva, anglistike ali slovenistike, dobite spisek približno štiridesetih programov rednega študija, na katerih je prostih nekaj pod tisoč mest (971) na štirih fakultetah v sklopu štirih slovenskih univerz. S svojimi prvimi željami so dijaki v tabeli zapolnili zgolj nekaj več kot polovico prostih mest (533). Na splošno torej težko rečemo, da je leta 2023 študij jezikov strašno privlačen, vendar se znotraj liste pričakovano kažejo velike razlike. Zanimivo je, da je zmagovalec še vedno angleščina. Eden od stolpcev v datoteki ima naslov »omejitev«, ki pove, ali je število vpisnih mest preseženo in v njem »DA« z rdečo barvo svari študentske aspirante, da se nahajajo na nevarnih tleh in je morda bolje prebegniti na črna polja, kjer je še prostor. Po prvem krogu so omejitve zgolj na štirih programih, dva od teh sta povezana z angleščino. Absolutni zmagovalec rdeče liste je dvopredmetna anglistika na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer se na 85 razpisanih mest prijavlja 128 dijakov in dijakinj. Tej številki lahko dodamo še pet presežnih prijav na dvopredmetnem študiju prevajalstva z angleško-slovensko kombinacijo. Preostala dva programa sta japonološka: skupaj 32 mest in 48 prijav, kapaciteta je torej presežena za polovico.
Na drugi strani so programi, ki so za bodoče študente očitno manj zanimivi. Če predpostavimo, da je najbolj zgovoren odstotek zapolnjenih glede na razpoložljiva mesta, dobimo listo s šestimi programi, ki imajo najmanj deset razpisanih mest, niso pa zapolnili niti petine vseh. Na vrhu je mariborski študij prevajanja z nemščino kot prevodnim jezikom. Razpisanih je 20 mest, prijava je ena sama. Temu – morda pričakovano – sledita ljubljanska polonistika in slovakistika, potem pa – kar morda kliče po razmisleku – novogoriška slovenistika s 25 mesti ter dvema prijavama in ljubljanska enopredmetna slovenistika z 31 mesti ter tremi prijavami. Listo zaključuje primerjalno slovansko jezikoslovje z enajstimi mesti in dvema prijavama. Zanimiv je tudi hiter pogled na programe z največ razpisanimi mesti in odstotek njihove zapolnjenosti. Poleg omenjene anglistike imajo 40 ali več mest ljubljanski dvopredmetni programi: slovenistika, francistika, germanistika, španski ter italijanski jezik. Poleg tega še koprsko »medkulturno jezikovno posredovanje«. Zgolj mesta na španščini in (dvopredmetni) slovenistiki so zapolnjena nad polovico (65 odstotkov in 54 odstotkov), pri ostalih je zapolnjenost od 30- do 40-odstotna.
Kot zadnji podatek iz dokumenta izpostavljam »jezik izvajanja«. Vseh razpisanih mest je 18.845, prijav je 15.550. Od 472 programov je pri desetih kot jezik izvajanja navedena angleščina ter pri po enem italijanščina in nemščina. Na teh dvanajstih programih je na voljo 429 mest. Prijav je pičlih 32. Izhodiščna zapolnitev programov, ki se ne izvajajo v slovenščini, je torej zgolj 7,5-odstotna.
Od 472 izobraževalnih programov je pri desetih kot jezik izvajanja navedena angleščina ter pri po enem italijanščina in nemščina. Na teh dvanajstih programih je na voljo 429 mest. Prijav je pičlih 32.
Kaj lahko sklepamo iz podatkov? Prvič, glede na letošnje prvo povpraševanje je splošna ponudba morda prevelika ali preširoka. Drugič, osnovno sporočilo dijaške generacije se zdi: »učitelj/učiteljica bom« ter »jezik mi bo sicer prišel prav, a ga kombiniram še z nečim«. In tretjič – jezik izvajanja. Spomnim se peticij Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU in drugih deležnikov, ki so tako leta 2016 kot 2019 ob sprejemanju sprememb zakona o visokem šolstvu grmeli o »obrambi slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom«, o »binarno kvadratni računalniški angleščini«, klečeplazništvu in še čem. Realnost se zdi precej drugačna. Zanimivo je, da je vlada pred manj kot mesecem dni tako rekoč v tišini sprejela Strategijo internacionalizacije visokega šolstva in znanosti v Republiki Sloveniji do 2030, ki je polna napotkov, kot so »odpravljanje jezikovnih ovir pri poučevanju in raziskovanju«, »da bo slovensko visoko šolstvo imelo študijske programe, ki se bodo izvajali tudi v tujem jeziku«. Na peticijski strani vlada tišina, cilj se zdi izpolnjen, angleščina pregnana.
Črne kronike pravijo, da lahko morimo tudi zaradi patološke, posesivne ljubezni. Dobro je biti previden, da ljubezen do slovenščine ne bo pokončala drugih ljubezni, recimo do znanja.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik