Nekateri so za red. Vse mora biti razvrščeno, uvrščeno, poravnano, dognano. Vse mora imeti nek svoj posamezni namen in smisel. Glavni smisel vseh stvari pa je sama urejenost. Predvidljivost. Razpoložljivost. V vsakdanjem življenju sicer to ni vselej mogoče. Si je pa za to treba vsaj prizadevati. K temu stremeti. Lahkomiselne neredneže in nerednice trdo prijemati. Če je treba, v tem prizadevanju tudi izgoreti in zanj nazadnje celo umreti.
Jezik je čudoviti čudež. Jezik nasploh in vsak jezik posebej. »Vzemi človeku jezik njegov in vse si mu vzel«, je julija 1848 zapisal v obrambo slovenščine pred ilirističnimi načrti njene opustitve Jožef Šubic (takrat se je podpisoval še Schubitz) v časopisu Slovenija. Red redoljubnih slovničarjev in slovničark ima prirejeno različico tega reka: uredi človeku jezik in vse si mu uredil. Ta red ima precej pristašinj in pristašev v različnih družbenih krogih, še posebej pa med nedeljskim ljubiteljstvom jezika.
Jezik je po eni strani čudež narave, po drugi pa, vsaj zdi se nam tako, dosežek civilizacije. Prazačetek jezika ostaja zavit v domneve, tako kot – kljub nenehnim novim odkritjem in spoznanjem – začetek mislečega, čutečega, hodečega in govorečega človeka. A brez civilizacije ne bi bilo jezika – in brez jezika ne bi bilo civilizacije. Saj se spominjate svetopisemske zgodbe o babilonskem stolpu: eno ljudstvo, en jezik, eno mesto, veliko gradbišče, en stolp z načrtovanim vrhom do neba. Bogu to ni bilo všeč. Kar dobesedno ga bomo navedli po Slovenskem standardnem prevodu: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!«
Kaj je Boga motilo pri tem načrtu, ni čisto jasno. Morda je imel resne pomisleke proti taki civilizaciji, ki misli, da ji je vse dovoljeno, ki ji je od vseh trajnostnih vrednot blizu samo trajna rast. Več, večje, višje. Skratka, zmešal jim je jezik. In od tistih časov naprej – takorekoč od zore človeštva – si red redoljubnih slovničarjev prizadeva jezike odmešati. Jih popraviti, urediti, zbrusiti, očistiti, polepšati, povzdigniti. Le s takimi jeziki se namreč spet lahko gradijo stolpi do neba. Ne le en, vsak jezik ima namreč pravico, se zdi redu redoljubnih slovničark, graditi svoj lasten stolp do neba. Lahko jim damo prav. Zakaj ne bi vsak jezik zgradil svojega donebesnega stolpa? Bog, vsaj kot kaže, že kako poldrugo stoletje nima nič proti. Komu se sicer zazdi, da bi bilo v božjem imenu treba kak visok stolp uničiti – ampak to je že druga zgodba, le ohlapno povezana z jezikom.
Po tem zelo dolgem uvodu vendarle prihajamo do jedra: o čem torej tokratna jezikolumna? V bran naravnemu, zmešanemu jeziku, ki je močnejši, prepričljivejši, v svojih globinah pa tudi veliko bolje urejen od tiste šablonsko-salonske urejenosti, ki mu jo hočejo nadeti redoljubni jezikovni redarji in redarke. Ti namreč pogosto pri svoji dejavnosti, zaslepljeni z dobrimi nameni, prezrejo večplastno, večrazsežnostno naravo jezika in njegovih izrazil, pa tudi resnično naravo in način človeškega mišljenja.
Droben primer tega sta vprašalnici zakaj in čemú. Redoljubje pravi, da se z zakaj sprašujemo po vzroku, s čemú pa po namenu nekega dejanja. Redoljubju se upira, da bi se z zakaj spraševali tudi po namenu (čeprav seveda v nenadzorovanih jezikovnih izmenjavah prav to množično počnemo). Čemú bi se, če imamo prekrasen in samo temu namenjen čemú? Odgovor se zdi jasen: večina jezik uporablja površno in nemarno, zato je treba vztrajati in jih nenehno opozarjati, popravljati in vzgajati do spreobrnitve. Po spreobrnitvi pa se igraje zapodimo v visoko gradnjo …
A problematična je že izhodiščna domneva, da je zmeraj mogoče jasno razlikovati med namero in vzrokom. Ni. Marsikdaj se vzrok in namera neločljivo prepletata in združeno uokvirjata, utemeljujeta neko dejanje. Vprašanje »zakaj se učiš francoščino« ima lahko za odgovor tako vzrok (»ker mi je že od nekdaj všeč«) kot namero oziroma razlog (»ker jo bom potrebovala za kariero evropske pravnice«). Sama namera je pravzaprav že lahko vzrok. »Zakaj me prepričuješ?« »Ker si želim (vzrok), da bi si premislil (namera)«. V vseh teh in takih primerih torej vprašalnica zakaj poizveduje tako po nameri kot po vzroku, pa še po razlogu za nameček. Redoljubje ugovarja: če želimo izvedeti oboje, pač uporabimo zvezo obeh vprašalnic. Zakaj in čemu. Aha. Pozen večer, zunaj lije. Pri vratih pozvoni. Odprete. Pred vrati do kože premočena objokana prijateljica. Jo vprašate: »Zakaj in čemu si tukaj«? No, ne. Sploh je nič ne vprašate, če že, rečete »Kaj pa ti tukaj«. Slab primer. Zveza zakaj in čemu se sicer precejkrat pojavi v rabi, ampak bolj kot neke vrste retorični poudarek, ne pa kot natančno dvojno poizvedovanje po vzroku in nameri. Podobno kot zveze nikdar in nikoli, nikjer in nikoli, zmeraj in povsod.
Če ljubite čemuje, vam jih pri poizvedovanju in spraševanju o namerah privoščim iz vsega srca! A prosim vas, ne bodite čemerni jezikovni nečimrneži in nečimrnice in zakajev ne obsojajte po krivem samo na vzrok, ampak jih pustite tudi do kakega svetlega namena.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik