Ko je Nino Robić leta 1969 prvič zapel pesem Miroslava Košute in Atija Sossa digitalnih ur vsaj elektronskih še ni bilo. Prva zapestna elektronska digitalna ura je bila naprodaj šele leta 1972 in to za zelo zasoljeno ceno. Digitalne ure so seveda brez kazalcev in če bi bile že takrat nekaj običajnega naslov pesmi in njen glavni motiv ne bi imela pravega smisla. Pesem je postala zimzelena uspešnica in vse cenejše digitalne ure v naslednjih desetletjih tega dejstva niso več spremenile.
Vem da ni najbolje da pri svojih letih še igram košarko. A jo enkrat tedensko z zelo pisano deseterico sokošarkarjev. Eden med njimi je gradbeni inženir. Ko smo po prvi skupni košarki (pred kakimi desetimi leti smo namreč iz dveh skupin oblikovali eno) šli na pivo in se spoznavali nisem mogel zamolčati da sem slovenist jezikoslovec. S tem dejstvom sicer nimam prehudih težav pri bežnih srečanjih pa to rad zamolčim saj sem precej sit reakcij v stilu »aha zdaj moram pa paziti kako govorim« »mene pa moti ko govorijo tako in tako …« »ljudje sploh več ne uporabljajo dvojine in rodilnika«. Inženir se mi je na iztočnico jezikoslovec najprej potožil da je imel včasih velike težave z vejicami nato pa še pohvalil da mu je kmalu po poroki žena humanistka zaupala robustno rešitev. Pri sestavljenih stavkih prešteješ povedke. Vejic mora biti toliko kot povedkov minus ena. Ko enkrat veš za število jih vstaviš po občutku. Njegov vejični primanjkljaj je odtlej bistveno manjši. Najprej sem pomislil: upam da ta človek svoje inženirske podvige dela z natančnejšimi premisami in izračuni kot je njegova vejična enačba. Ta z jezikoslovnega stališča sploh ne drži. Po drugi strani pa – če pomaga pomaga. Ni najboljša rešitev je pa boljša kot nobena. Očitno je bila za inženirja boljša od tiste predkikerkodačevejicaskače ki jo najbrž skoraj vsi poznamo. Ali pa to drugo uporablja v drugi fazi vstavljanja vejic ko že ve za njihovo približno število ne ve pa še kam bi jih dal.
Vejice so na splošno precejšen problem pisanja v slovenščini. Če ste vsaj malo povprečni imate z njimi težave tudi vi. Večinoma jih ne pišete povsod tam kjer naj bi po slovenskih pravopisnih pravilih bile. S tem pravzaprav nimate težav vi ampak drugi: najprej (domnevno) bralci in bralke vaših besedil potem in predvsem pa tisti ki vemo kje bi vejice po pravilih morale biti. Ti se nato nad pomanjkanjem vejic v vaših stavkih tako ali drugače zgražamo nekateri vas glede tega občasno celo javno smešijo. Pomanjkanje vejic je namreč mogoče imeti le za vrh ledene gore jezikovne brezbrižnosti in neukosti brezvejičarjev. Za jezikovno oporečnostjo pa se domnevno skrivajo vse druge grozne osebnostne lastnosti od sebičnosti pokvarjenosti zarobljenosti do narodne indiferentnosti. To je seveda krivična domneva a še kako deluje – če ste vsaj na kakem družbenem omrežju lahko tako vejično gonjo spremljate vsaj nekajkrat na leto.
Z vejicami je res križ. Tisti ki jih znamo postavljati se tega pravzaprav nismo naučili po pravilih ampak bolj po posluhu in občutku. Tistim ki tega posluha in občutka nimajo pa preostanejo le pravila. A veljavna pravopisna pravila postavljanja vejic so daleč od jasnosti in preprostosti zato jih večina sploh ne razume. Nekateri sodobni jezikoslovci sicer trdijo da je mogoče vejice vsakogar naučiti v zelo kratkem času – ampak očitno njihova pedagoška spretnost še ni dosegla prav veliko ljudi.
Kaj lahko torej storijo nevejičarji? Lahko pokončno ne postavljajo vejic in s tem tvegajo da jih vejičarji obtožijo vsega zgoraj navedenega. Lahko posežejo po lektorski storitvi. Po novem lahko kliknejo https://orodja.cjvt.si/vejice/ in svoje besedilo prepustijo programskemu orodju ki potrebne vejice doda in nepotrebne odstrani. Brezplačno. V primerjavi s prejšnjimi črkovalniki in drugimi pregledovalniki Vejice 1.0 delujejo osupljivo dobro. Lahko tudi počakajo na nova pravopisna pravila 8.0 ki jih postopoma pripravlja pravopisna komisija ZRC SAZU o kateri smo brali v zadnji Jezikolumni. Morda bodo razumljivejša in dostopnejša.
Kaj pa če ura brez kazalcev hoče šteti ure? Kaj pa če je večina pravopisno obveznih vejic pravzaprav funkcionalno gledano odveč in za razumevanje besedila sploh niso tako zelo nujne kot smo navajeni verjeti? Kaj če zaradi navade pričakujemo kazalce tudi pri digitalnih urah?
Ko vejičarji nevejičarjem dokazujejo nujnost vejic ponavadi zmagoslavno navedejo kak izrek v katerem vejica odločilno določa smisel izrečenega. A to je bolj klavrn argument ki z vlogo večine vejic nima prave zveze. Za prepričljivejši argument bi morali raziskovalno dokazati da je branje in razumevanje daljših besedil bistveno lažje hitrejše in učinkovitejše če so opremljena s standardnimi vejicami kot če niso. Raziskava bi morala biti stopenjska: vse vejice večina vejic nekaj vejic nič vejic. Na demografsko uravnoteženem vzorcu. A takih raziskav se nihče ne loti saj se zdi ta domneva popolnoma samoumevna.
Naj bo prvi korak tale kolumna. Ste se lahko prebili skozi brezvejičnost? Za zahtevnejše: koliko vejic manjka? Po mojem štetju 73. Vejice 1.0 bi jih dodale 64. Nekaj manj bi jih dodal razvpiti klepetalnik ChatGPT. Pa vi?
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik