Če so nedavno politiki del svojih službenih obveznosti prenesli na vse državljane in nas poslali na referendume, na katerih smo se morali odločati o vsebinsko kar zahtevni zakonodaji, se lahko vprašamo: kje so pravzaprav meje naših državljanskih kompetenc? In če smo že znani kot gens filologica ali narod jezikoslovcev … ali ne sega ta meja tudi do skupinskega sprejemanja odgovornosti za pravopis?
Če se kot državljanke in državljani strinjamo, da sprejemanje zakonov delegiramo izvoljenim predstavnikom v Državnem zboru, da izvrševanje zakonskih odločitev zaupamo vsakokratni vladi in da presojo, ali se ta ali oni drži zakonov, zaupamo sodstvu, ali smo res uzavestili, komu smo delegirali kompetence in skrb za to, da lahko nekje izvemo, kakšno slovenščino bodo od nas pričakovali v šoli, v službi, na občini, v Googlovem črkovalniku, v sintetičnem eBralcu, ChatGPT-ju? Skratka, v situacijah, ko se bodisi od človeka ali od stroja pričakuje, da kaj napiše ali pove »prav«. V smislu jezikovnega vademekuma, ki ga v našem okolju že več kot sto let poznamo pod imenom »Slovenski pravopis«.
Do sedaj je bilo teh (po enem od možnih štetij) sedem, od avstro-ogrskega Levčevega iz 1899 do »Toporišičevega« iz leta 2001, že v samostojni Sloveniji. Večino pravopisov spremljajo zanimive, celo fascinantne zgodbe, ki govorijo o petih državah, v katerih so izhajali, oblastnem prerivanju, emocijah, znoju, zmagah in porazih. Trenutno nastaja osmi, ki se duhovito imenuje Pravopis 8.0, in v zvezi s tem se bom v tej kolumni vprašal: kako resno v tem času in prostoru (Slovenija, EU, 2023) jemljemo sebe kot skupnost, kot država, kot govorke in govorci slovenščine? Če smo nedavno lahko skupinsko in množično potrjevali svojo željo po skupnem, javnem medijskem servisu, kaj je z urejanjem javnega, skupnega jezika?
Od decembra 2012, ko sem se v blogu »Ali je pilot v letalu« spraševal o tem, ali dejansko kdo pilotira slovensko pravopisje, mineva natanko deset let. Temu je pomladi 2013 sledila ustanovitev nove, po dolgem času prve potoporišičevske »Pravopisne komisije pri SAZU«. Leto dni kasneje sem v blogu »Pravopisna komisija: Grške smokvice ali Cesarstvo čutil« analiziral postopke takratnega imenovanja članov. Po vseh teh letih je treba reči, da se je od takrat spremenilo veliko – imamo živahno delujočo komisijo, ki objavlja predloge pravopisnih poglavij, ugotovitve, ankete, je aktivna in komunicira z javnostjo. Imamo tudi spletno stran komisije z javno objavljenimi sklepi o »ustanovitvi Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU«, o imenovanju novih članov, o področju dela (»priprava predloga posodobitve obstoječih pravopisnih pravil«), o trajanju mandata (»tri leta z možnostjo ponovnega imenovanja«), o razdelitvi kompetenc med omenjenima ustanovama (»predsednica komisije dvakrat letno poroča predsedstvu SAZU«, »administrativno, tehnično in organizacijsko podporo za delo komisije zagotavlja ZRC SAZU«) itd. Vse to je v redu.
Česa pa nimamo?
Tako kot leta 2013 tudi danes ne vemo, od kod Predsedstvu SAZU in Upravnemu odboru ZRC SAZU kompetence, da glede slovenščine zastopa vse govorke in govorce. Ustanovitev naj bi bila tedaj utemeljena na »4. členu Pravilnika o delovnih telesih SAZU«, vendar tega pravilnika ni najti nikjer. Neznan je tudi postopek, kdo in kako izbira člane komisije. Se o članstvu odloča komisija sama? Predsednik oz. predsednica komisije? Predsedstvo SAZU? Znanstveni svet Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU? Člani II. razreda SAZU za filološke in literarne vede? Senati javnih univerz s slovenističnimi programi? Ministri in ministrice za izobraževanje ali kulturo? Bog ve.
Tako kot leta 2013 tudi danes ne vemo, od kod predsedstvu SAZU in upravnemu odboru ZRC SAZU kompetence, da glede slovenščine zastopata vse govorke in govorce.
Predvsem pa ne vemo nečesa: kaj se v resnici zgodi, ko ta delujoča, aktivna Pravopisna komisija opravi svoj posel in pripravi celoten usklajen »predlog posodobitve« naših ultimativnih jezikovnih navodil? Kakšen akt sledi? Kako naj bi začel Pravopis »veljati«? Spontano in tiho po določenem času od objave predloga (kot »veljajo« SSKJ ali šolski učbeniki)? Ga sprejme »Predsedstvo SAZU ob predhodnem soglasju Upravnega odbora ZRC SAZU«? Državni zbor z aklamacijo? Nova predsednica republike? Minister za izobraževanje?
Predpostavimo denimo, da kombinirano »Predsedstvo SAZU ob predhodnem soglasju Upravnega odbora ZRC SAZU« o sebi meni, da kompetence dejansko ima, podobno kot leta 2013 ob ustanovitvi komisije. Kot državljanke in državljani se lahko vprašamo, ali se s tem zares strinjamo, če vemo, da predloge za nove akademike lahko dajejo zgolj in samo drugi akademiki in da gre pri SAZU v osnovi za samooskrbni mehurček, nekakšen znanstveni džentlemenski klub, ki ga pretežno sestavljajo starejši moški, ki volijo sami sebe in z jezikom kot takim večinoma nimajo zveze.
Ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi tako kot pri vseh drugih javnih, skupnih zadevah v ne-več-avstro-ogrski, ne-več-jugoslovanski in ne-več-socialistični Republiki Sloveniji zgrabili evropskega, demokratičnega in samostojnega bika za roge tudi pri tem vprašanju in si rekli: tako kot vse ostalo so tudi jezikovne reči naša skupna stvar, ki jih urejamo po vnaprej predvidenih, konsenzualno sprejetih postopkih preko skupnih, demokratično izvoljenih institucij?
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik