Sobotni obisk ljubljanske Cukrarne, obiskovalca skupaj štejeva 147 let. Po ogledu razstav Agnes Meyer-Brandis in Michelangela Pistoletta zaslužen postanek v galerijski kavarni. Pri eni mizi se sliši hrvaščina, pri drugi slovenščina, pri tretji angleščina, po tleh se plazi dojenčica. Po krajšem sedenju za mizo in nekajkratnem nezainteresiranem mimohodu natakarja se mi posveti, da je najbrž treba naročiti pri šanku.
Vseeno urejenega bradača vprašam, če naj naročim pri šanku, ta pa mi v angleščini pritrdi in zatrdi, da bo takoj tam in sprejel moje naročilo. V enajstmetrski razdalji med mizo in pultom sem moral torej izbrati jezikovno strategijo. Odločil sem se, da bom naročil v slovenščini in govoril kar se da razločno, a tako, da bo še zvenelo naravno (to mi gre še iz časov, ko sem učil slovenščino tujke in tujce). K angleščini sem se bil pripravljen zateči le v skrajnem primeru, če me človek res ne bi razumel. Tako sem ga za hip počakal, pozdravil, naročil svoj podaljšani espreso (človek je prikimal) in se neveden pozanimal, ali je miso piškot iz vitrine sladek ali slan; odgovor v angleščini, da nekje vmes, odločil sem se za, človek je še enkrat prikimal in nato še tretjič, ko sem ga vprašal, ali mi bo naročeno prinesel k mizi. Plačam s kartico in se vrnem k mizi. Moj skromni sopotnik ni naročil nič. Dobim naročeno. Razstavi sta pustili močan vtis, pripetljaj z angleščino občutek nedorečene modernosti še malce zagreni.
Petkov službeni obisk spletne strani Zavoda za šolstvo Republike Slovenije, podstran Predmetne skupine za slovenščino. Zanimalo me je, kdo je v skupini in kdo jo vodi, a tega na strani nisem izvedel. Sem pa našel med drugim tole: »Slovenščina je sopomenka za domovino in nadpomenka za jezik in kulturo.« In »Slovenščina je zaklad, ki se odstira v vsej svoji raznolikosti v času in prostoru, v njej in o njej razmišljamo in ustvarjamo, se učimo, poučujemo in vzgajamo.«
Pa je in bo slovenščina tudi jezik, s katerim naročamo hrano in pijačo? V katerem govorimo z medicinsko sestro in osebno zdravnico (če jo še imamo), se dogovarjamo z obrtniki, se izobražujemo in se z njim sporazumevamo na delovnem mestu? V katerem živimo?
Večini se nam najbrž zdi, da o tem sploh ni nobenega dvoma. Oziroma da o tem sploh ne bi smelo biti nobenega dvoma – kar nakazuje, da že rahlo dvomimo. Resničnost, ponekod bolj, drugod manj vidna, pa je že danes zelo drugačna. Samoumevnost javne slovenščine se marsikje in v marsičem topi. Vsem odločnim ustavnim in zakonskim določilom, vsem visoko zvenečim mislim in izrekom navkljub. Zakaj? Zgodba je večplastna, a z razmeroma preprostim ozadjem: javno sporazumevanje v slovenščini je možno le med tistimi, ki jo za ta namen dovolj znajo. Če so javnost samo tisti, ki jim je slovenščina prvi, materni jezik, je to res skoraj samoumevno. A take javnosti v slovenskem prostoru pravzaprav v celoti nikoli ni bilo, čeprav se je nekaj časa zdelo, da je. Samoumevna javna slovenščina je seveda izvedljiva tudi s tistimi govorci in govorkami, ki jim slovenščina ni prvi jezik, če jo vendarle dovolj obvladajo.
Ravno tu pa se skriva velika razpoka sodobne slovenske jezikovne situacije. Še zelo daleč smo od sistematične ureditve možnosti in obveznosti glede znanja slovenščine za vse nematerne govorke in govorce. Za slovenščino kot drugi in tuji jezik specializirani del slovenistične stroke si sicer precej dobro predstavlja, kako do take ureditve. A tako pri političnih odločevalkah in odločevalcih (z dragocenimi izjemami) kot pri širši javnosti, deloma pa celo znotraj slovenistične stroke, še vedno prevladujejo zelo nerealna, nepremišljena in neutemeljena prepričanja, kaj pomeni znati slovenščino, kako in v kolikšnem času je mogoče priti do zadostnega znanja za tak ali drugačen namen in kako to znanje izmeriti, dokazati in potrditi. Seveda – z vsem tem se med svojim odraščanjem, izobraževanjem in delovanjem doslej niso srečevali. Srečevali pa so se s stereotipnimi mnenji o pomembnosti, vrednosti in lepoti slovenskega jezika v obliki lepo zvenečih, a pomensko praznih fraz v slogu omenjenih navedkov s spletne strani Zavoda za šolstvo.
Razmere na slovenskem trgu delovne sile (še komu ta besedna zveza diši nekam sužnjelastniško?) so poenostavljeno take: Slovenk in Slovencev (po narodnosti in/ali državljanstvu) je in bo premalo za vse, kar je treba narediti in opravljati za življenje, kot smo ga vajeni. Reševanje tega problema je nujno povezano tudi z oblikovanjem samozavestnega, pa realističnega, pravičnega in človeškega jezikovnega režima. Pri tem ne gre le za omogočanje in zahtevanje znanja slovenščine in drugih jezikov, ampak tudi za spodbujanje strpnosti in razumevanja drugačnosti. Zahtevna, a ne neizvedljiva naloga.
Bradati natakar v Cukrarni sicer ne govori slovenščine, vsaj osnovna naročila in sporočila pa očitno razume. Morda pa kmalu tudi spregovori v slovenščini? Naj pomislim, kaj imam raje: da me v galerijski kavarni postreže prijazen človek, ki slovenščine sicer ne govori, jo pa vsaj malo razume, ali pa da se lahko okrepčam samo z industrijsko kavo in generičnim prigrizkom iz avtomata (ki me o svojih storitvah obvešča v slovenščini)? Vem: avtomata nikar.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik