Saj veste tisto, ko otroci v veselem decembrskem pričakovanju pišejo Božičku in dedku Mrazu dolga pisma želja, ki so razen izjemoma bolj seznami dragih igrač, včasih kar prekopirani iz bogatih katalogov trgovin z resnimi prodajnimi nameni. Malce večji otroci, že izkušeni pisci in piske tovrstne korespondence, imajo ob tem poleg veselega vznemirjenja še plemenit občutek, da s takim pismom pravzaprav delajo staršem in drugim sorodnikom veliko uslugo: s tem, ko si vse to želijo od Božička ali dedka Mraza, staršem in drugim potencialnim obdarovalcem prihranijo denar! Logični naslednji korak je, da zaradi tako plemenite usluge od tistih, ki so jim tako učinkovito prihranili denar, pričakujejo vsaj kako dodatno darilce kot protiuslugo … Še nekaj je zanimivo: verjetje v pravljične obdarovalce ni premo sorazmerno s siceršnjim otrokovim vedenjem o zadevah sveta. Doma imamo devetletnico, ki z veliko žlico zajema vse, kar je naravoslovnega – a njena vera v finančno neodvisne zlate, cingljajoče prinašalce daril je neomajno. To je presežni svet, daleč nad vsemi morebitnimi pritlehnimi argumenti.
Kaj ima to s slovenščino? Neposredno nič – le zdi se, da vzorec pričakovanja čarobne obdaritve v naših krajih in prostorih vsaj glede jezikovnih stvari prikrito deluje tudi pri odraslih. Ljudje jezikovna darila pričakujejo od nekoga/nečesa čarobnega, in to zastonj. Ko se človeku zgodi, da bi recimo potreboval nov izraz v slovenščini, se besede ne loti sam, ampak pričakuje, da mu jo bo tvoril nekdo drug. Otroci Božičku vsaj pišejo – odrasla želja po jezikovni obdaritvi pa pogosto ostane neizrečena. Saj marsikdo sploh ne ve, kam in komu naj piše. Kje so, kdo so, ki urejajo zadeve slovenskega jezika?
V zadnjih dveh desetletjih je prišlo pri tem do precejšnjih sprememb, v več ozirih. V strokovne kroge in deloma celo v politiko prodira spoznanje, da za dobro formo slovenščine in dobro formo govork in govorcev v njej ne zadošča samo neka zelo medlo pojmovana in abstraktno poimenovana skrb, ampak se je treba zadeve lotevati sistematično. Leta 2007 je Državni zbor RS sprejel prvo resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko, neke vrste jezikovnopolitično petletko, lani je bila na istem mestu sprejeta že tretja, ki velja od leta 2021 do 2025. Pozorni ste takoj opazili, da si petletke niso neprekinjeno sledile, ampak so bile očitno vmes luknje. Res ni šlo vse gladko – prepričanja, kaj in kako je treba ravnati s slovenščino in drugimi jeziki v Republiki Sloveniji in v slovenski jezikovni skupnosti, so si bila in so si še v marsičem navzkriž, tudi v strokovni skupnosti. Ena od temeljnih konceptualnih razlik med časom sprejema prve resolucije in drugim letom veljave aktualne je zdaj splošno sprejeto spoznanje, da je treba pri načrtovanju slovenščine in njene opremljenosti upoštevati različne potrebe različnih skupin govorcev in govork, še posebno tistih ranljivih in občutljivih. Karikirano: včasih je veljalo splošno prepričanje, da kabinetni jezikoslovec in jezikoslovka edina najbolje vesta, kaj, kako in kam z jezikom. Omenjeni konceptualni preskok je povezan še z eno precej dramatično spremembo v zadnjega četrt stoletja: o dejanski rabi slovenščine imamo danes na voljo ogromno podatkov, in to ne le o knjižni, standardni pisni in govorni, temveč tudi o nestandardni. Združeni korpus slovenščine metaFida recimo trenutno zajema štiri milijarde pojavnic in lahko po njem na spletu – kot še po mnogo drugih virih – prosto iščete in raziskujete slovenščino (toplo priporočam odgovore na pogosta vprašanja o jezikovnih virih in tehnologijah za slovenščino na spletni strani Slovenske raziskovalne infrastrukture za jezikovne vire in tehnologije, clarin.si). Pa zakaj bi, sprašujete, saj niste ne jezikoslovci ne raziskovalke. Hja, po svoje je ugovor na mestu. A kot morebitni protiargument ponujam tole: moja generacija iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je svoja formativna leta preživela v socialistični ureditvi. O strankarski demokraciji – razen zgodovinsko – nismo imeli slehernega pojma. O tržnem gospodarstvu – razen morda tistem na črnem trgu – nismo imeli slehernega pojma. O uporabi računalnika – razen obupno nerabnih stvari – nismo med šolanjem izvedeli čisto nič. A nas je mlade odrasle vse to vendarle doletelo in smo se morali tako ali drugače znajti. Podobno je danes z odnosom do jezikovnih zadev: že zdaj obstajajo obetavna orodja za jezikovno ureditev prihodnosti, še obetavnejša se razvijajo. Govorci in govorke pa smo opremljeni bolj ali manj z zastarelim orodjem, delno primernim kvečjemu za reševanje preteklih zadreg. Sodobna jezikovna infrastruktura za slovenščino se bliskovito razvija (radovedne vabim na https://slovenscina.eu/) in še veliko bolj se bo, če bodo svoj delež odgovornosti in pobude prevzeli tudi govorke in govorci. Glavni akterji, ki urejajo zadeve slovenščine, smo namreč prav njeni govorci in govorke.
Zato jezikoslovna novoletna želja: predvsem čim več pišite in govorite. Se pogovarjajte. Čim več zanimivega in tehtnega, resničnega in različnega, resnobnega in zabavnega; za vse to je seveda dobro tudi čim več brati in poslušati. Zima bo prijetnejša, pomlad zagotovljena!
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik