Ko človeško bitje rase in se razvija, se z jezikom seznanja po obrokih. Prepoznavanje se začne že v maternici. Po rojstvu je sprva vsak otrokov usmerjen glas, ki ga lahko starši in bližnji povežejo z nekim pomenom in namenom, veselje in zmaga. Vsaka nova beseda, ki jo otrok ponovi in osvoji, je praznik. Nič čudnega; beseda se nam zdi dokaz, da malo bitje ni le nekaj telesnega, temveč ima tudi zavestno, duhovno razsežnost. Jezik nam razkriva zmožnost oblikovanja in posredovanja misli. Zato smo zelo potrpežljivi z malimi jezikovnimi začetnički in začetničkami, oni pa nas posnemajo na vsakem koraku, če to hočemo ali ne – včasih se mali otroci obnašajo kot kakšni snemalniki, saj shranijo in predvajajo tudi tiste besede in fraze, ki jim sploh niso bile namenjene. To oponašanje, prevzemanje besed in jezika od bližnjih, iz pripovedovanja zgodbic, poslušanja pesmic in gledanja risank, predstav, ki starše (in starejše otroke) včasih skoraj spravlja ob pamet, se v najstniških letih skoraj v hipu prekine in preobrne. Otroci nekaj časa neomajno zaupajo v razumno urejenost jezika (pri treh, štirih si otroci vzamejo vse, kar jim jezik ponuja; glavniku tako recimo reče otrok česen, pa še prav ima – saj se z njim češe, ne glaví). Okolje – mi, odrasli – to zaupanje otrok precejamo in njihovo ustvarjalnost redčimo z jezikovno konformnostjo, ki je varnejša in zanesljivejša. V najstniških letih se, najbrž ne le zaradi spremenjene hormonske slike, otrokom ta navadnost, predvidljivost, zanesljivost upre. Iskanje novih poti je zapoved, biti drugačen od drugih je obvezno – in biti hkrati solidarno povezan in enak s tistimi, ki so na podobni preizkušnji, torej z vrstnicami in vrstniki. Jezik je za posredovanje in ustvarjanje vsega tega zelo primeren. Z njim se lahko povezujejo in razlikujejo hkrati. Z jezikom lahko izražajo vsebino in pripadnost obenem. Pri mladostnikih se tako sproži jezikovna ustvarjalnost, ki se zunanjemu opazovalcu včasih zazdi kot kakšna vročica – bliskovito spreminjanje in kroženje modnih izrazov, vedno nove pisne, govorne domislice, v tesni simbiozi s telekomunikacijskimi pogruntavščinami, se mešajo z jezikovno prenovo že zdavnaj obledelih besed in zvez. Slovenščina se meša z drugimi jeziki, včasih od slovenščine ostane le še stavčna struktura, včasih le kaka beseda. Vse to nam govori: mlad, mlada sem, in drugačen, drugačna. Seveda se mladi tudi po jeziku in govorici med seboj razlikujejo, tako kot po vsem drugem, toda vendarle se mi zdi, da jih vse to druži in celo varuje. Ne le, da nam staršem, učiteljicam in sploh odraslim tako jezikovno obnašanje ni všeč – jezika mladih marsikdaj sploh ne razumemo, in to je ravno namen takega izražanja. Toda po drugi strani starejši mladih pogosto ne razumemo tudi takrat, ko ti govorijo popolnoma razumljiv jezik – ker se ne znamo ali ne zmoremo odpreti drugačnim, neutečenim, iščočim mislim in predstavam. Marsikatere starše, pa tudi učitelje in učiteljice včasih skrbi, da sta posebna govorica in pisava mladih znak jezikovne šibkosti in pomenita nevarnost, da kasneje kot odrasli ne bodo dovolj pismeni. Še več, marsikaterega odraslega skrbi, da je domnevno neskrbna raba jezika mladih neposredna odslikava izgube narodne in jezikovne identitete. Ta strah je po temeljitejšem premisleku odveč, če le svojo vlogo odigrajo družina, šolanje, mediji in skupnost. Drugačna oblika mladostniške govorice je prehodnega značaja. Če so okoli njih med odraščanjem na razpolago tudi drugi vzorci odgovornega in občutljivega jezikovnega obnašanja, jih bodo, ko bo za to čas, tudi sami povzeli in nadaljevali. Hudo je nekaj drugega: če se otroci že med zgodnjim odraščanjem zapletejo v mrežo vsebinske praznosti, neiskrenosti, neobčutljivosti za soljudi, in besednega manipuliranja z njimi. V tej mreži smo marsikdaj ujeti odrasli, z najbolj tekočim izražanjem in najimenitnejšim jezikom, kakor si ga lahko zamislite.
Nas torej lahko ob opazovanju mladih zaskrbi za jezik? Seveda, zmeraj nas lahko skrbi za jezik. Če pa me vprašate, ali bi nas moralo skrbeti, vam odgovorim naravnost: ne vem. Gotovo je jezikovna prihodnost slovenščine drugačna od njene preteklosti. Nekoč nas sploh ni skrbelo. Potem nas je kako poldrugo stoletje skrbelo zaradi nemščine. Nato nas je kakih devetdeset let skrbelo zaradi srbohrvaščine, nekatere pa glede italijanščine in madžarščine. Zdaj nas skrbi zaradi angleščine. Morda nas bo čez trideset let skrbelo zaradi kitajščine. Če otroci in mladostniki ne bodo prebirali nobenih knjig, stripov, revij na papirju ali na svojih zaslonih v slovenščini, če ne bodo poslušali nobene glasbe, podkastov, gledali nobene video vsebine v slovenščini, če v slovenščini ne bodo ničesar pisali, peli, igrali ali celo govorili – potem bo žive slovenščine kmalu konec. A večina otrok in mladostnikov tudi danes precej jasno loči med svojo pogovorno in družabno slovslengleščino in med slovenščino, kot se piše in govori za izobraževalne, informativne, javne in uradne namene. In slovenščina se zdi zelo živa, čeprav je v marsičem zelo drugačna, kot je bila včasih. Ali jo šolski sistem ustrezno neguje? Sam izraz je neroden – negujemo nekaj in nekoga zelo občutljivega, ranljivega. Pred slovenskimi šolskimi sistemi, pa tudi pred uporabnim jezikoslovjem, didaktično stroko in še kom je veliko novih jezikovnih izzivov – nekatere stvari se že opazno premikajo na bolje in sodobneje, drugod pa je oklevanja precej več. In če sem nad čem zaskrbljen, sem nad tem vztrajnim oklevanjem in nad zazrtostjo v preteklost.