Naslov današnjega kotička mi, človeku iz 20. stoletja, zveni kar nekam znanstvenofantastično. A ni kaj, tretja zaporedna resolucija o slovenskem nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki jo je pred slabim mesecem vlada Republika Slovenije poslala v obravnavo v državni zbor, nosi oznako veljave od leta 2021 do 2025.
Včasih si poskušam predstavljati, kaj bi si mislili o tem dokumentu in njegovi vsebini recimo Primož Trubar – ali Marko Pohlin – ali France Prešeren – ali Janez Bleiweis. Primož Trubar najbrž ne bi sprva razumel skoraj ničesar. Njegov svet – njegove predstave, želje, prizadevanja – vse to je bilo predaleč od današnjega; tega, da bi vse javno življenje potekalo v slovenščini, od izobraževanja do pravnih zadev, si najbrž ni predstavljal niti v sanjah. Versko in cerkveno življenje v slovenščini, to da – in najverjetneje je slutil, da se s tem začenjajo veliki koraki tudi na drugih področjih. Marko Pohlin, avtor slovnice Kranjska gramatika, ki velja za začetni mejnik slovenskega razsvetljenstva l. 1768, bi predlog resolucije že manj pisano pogledal: najprej zato, ker je bil tudi sam vajen kovati nove besede, predvsem pa zato, ker je imel v želji po enakovrednosti slovenščine z drugimi jeziki kar ambiciozne načrte. France Prešeren bi bil do resolucije najbrž kritičen, tako vsebinsko kot oblikovno, Janez Bleiweis pa bi najbrž v njej prepoznal politične kompromise in težnje, ki v imenu splošno všečnega prizadevanja za narodovo največjo svetinjo, slovenski jezik, marsikdaj pričajo predvsem o posebnem političnem hotenju in prizadevanju posameznikov in ožjih skupin. Toda vsi od naštetih itak ne bi bili toliko presenečeni nad dokumentom in njegovo vsebino – veliko bolj bi bili osupli, da je Slovenija samostojna suverena država.
Suverenost države pomeni čisto drugačen način odgovornosti za jezikovnopolitično ravnanje, kot je prej veljal za katerokoli organizacijsko oziroma pojavno obliko slovenskega narodnega telesa, vsaj do l. 1918, pa tudi kasneje. Do l. 1918 je slovenska jezikovna politika pravzaprav skrbela samo za to, da se je slovenščina vse bolj uveljavljala kot javni in uradni jezik znotraj večjezične avstrijske monarhije in tako delovala kot najmočnejši povezovalec slovenskega naroda. Če pravim, da je jezikovna politika skrbela samo za to, je seveda nikakor ne omalovažujem: ovire so bile res številne in visoke, njihovo premagovanje je terjalo res veliko iznajdljivosti, vztrajnosti, prizadevanja.
Toda z državnostjo je Slovenija prevzela drugačno odgovornost. Še naprej je seveda skrbnica slovenščine, s tem tudi zavetnica za vse slovensko govoreče znotraj in izven Republike Slovenije. Toda hkrati mora kot država skrbeti za vse svoje prebivalce in prebivalke, za uresničevanje jezikovnih pravic narodnih manjšin in drugih jezikovnih skupnosti, za jezikovno pravičnost pa tudi za ustrezno jezikovno opremljenost, za učinkovito ter raznoliko jezikovno izobraževanje in še marsikaj. A še danes se marsikomu zdi edino resne pozornosti vredno slovensko jezikovnopolitično vprašanje obramba slovenščine pred domnevnimi kvarnimi vplivi tujih jezikov – in pred domnevno malomarnostjo lastnih govorcev, ki naj bi slovenščino opuščali tam in takrat, ko tega ne bi smeli.
Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki jo bo slovenski državni zbor v kratkem obravnaval, je torej tretja po vrsti. K tovrstnemu urejanju jezikovne politike se je Republika Slovenija zavezala v 4. in 28. členu Zakona o javni rabi slovenščine, ki je stopil v veljavo l. 2004. Prvi petletni nacionalni jezikovnopolitični program je državni zbor sprejel l. 2007 in je veljal do 2011. Naslednjega je zbor sprejel l. 2013 in je veljal od 2014 do 2018. Najnovejši je v postopku priprave že od 2017, osnutek je bil vsaj dvakrat v javni razpravi, januarja 2020 je bilo končano medresorsko usklajevanje in dokument je bil poslan v pretres vladi Republike Slovenije. Mesec dni kasneje se je zgodil politični pretres z zamenjavo vlade, pa seveda novokoronska kalvarija – in jezikovna politika prav gotovo ni bila vladna prednostna naloga. Toda primerjava med lansko januarsko različico in letošnjo kaže, da so novi oblastniki resolucijo prikrojili po svojem okusu.
Bodimo iskreni: itak je vprašanje, kdo in kako ta dokument sploh pozna, kdo ga razume, kdo upošteva in kdo uresničuje. Izkušnje kažejo, da za prvi jezikovnopolitični program še v hodnikih oblasti skoraj nihče ni vedel in se tudi skoraj nihče ni po njem ravnal ali po njem usmerjal svojega področja in dejavnosti. Resolucija namreč ni tako zavezujoč pravni akt, kot so zakoni; gre bolj za neke vrste načelno zavezo. Zato so se snovalci – pravzaprav moram uporabiti prvo osebo množine, saj sem pri tem sodeloval kot vodja delovne skupine – torej smo se snovalci drugega programa dela lotili tako, da smo že pred pisanjem programa povabili k sodelovanju najrazličnejše vladne in nevladne ustanove, da bi jih na ta način motivirali tudi k nadaljnji bolj zavzeti jezikovnopolitični in jezikovnonačrtovalni dejavnosti. Jezikovna politika namreč še zdaleč ne more in ne sme biti samo zadeva jezikoslovja, ampak zadeva usklajenega družbenega premisleka in tehtnega odločanja o jezikovnih zadevah in njihovem usmerjanju. Drugi jezikovnopolitični program je v strokovnih krogih večinoma obveljal za vsebinsko ustreznejšega, modernejšega, bistveno bolj umerjenega po potrebah govork in govorcev in usmerjenega v prihodnost. Ni temeljil na občutku ogroženosti, prepovedi in zapovedi, temveč na spodbujanju in omogočanju. A glede uresničevanja je doživel podobno usodo kot prvi: le malo zastavljenih ciljev se je uresničilo. Tretji program je bil zato v predzadnji fazi neke vrste podaljšek drugega, s prilagoditvami seveda – branje sedanje vladne verzije pa pušča vtis, da se slovenska jezikovna politika vrača nazaj k tonu in vsebinam prvega programa. Navajam samo drobec: »Prednostna usmeritev jezikovne politike Republike Slovenije je čim boljše poznavanje slovenskega jezika, dosledno zagotavljanje slovenskih imen podjetij ter zavest o posebnem statusu slovenščine kot maternega jezika (posebej na območjih zunaj Republike Slovenije).« Se sliši všečno? Morda. A dobra in učinkovita politika je jasna in izvedljiva. V navedenem drobcu pa ne vemo, kaj pomeni »čim boljše poznavanje slovenskega jezika« – čigavo znanje, katere oziroma katerih zvrsti slovenskega jezika, kako izmerjeno poznavanje jezika? Vemo, da je vprašanje meril slovenskosti imen podjetij in drugih pravnih oseb zmeraj in nujno odprto in da objektivnih meril, ki bi se jih bilo mogoče nedvoumno držati, enostavno ni in jih ne more biti. Vemo tudi, da ni prav nobenega dokaza za to, da bi dosledno slovenska imena podjetij (tudi če bi to bilo uresničljivo) kakor koli pozitivno vplivala na slovenščino in njeno siceršnjo rabo. Kaj pomeni poseben status slovenščine kot maternega jezika (posebej na območjih zunaj Republike Slovenije)? Slovenščina kot materni jezik seveda ima neprecenljivo vrednost, ne glede na meje Republike Slovenije. Seveda je živeti slovenščino kot prvi jezik v manjšinskih okoliščinah v marsičem zahtevnejše dejanje, ki morda potrebuje dodatno spodbudo. Toda status jezika v sociolingvistiki pomeni družbeni položaj jezika – in če ima slovenščina recimo v Republiki Italiji status javnega in uradnega jezika, ga ima tako za govorce in govorke maternega jezika kot tudi za govorce in govorke slovenščine kot jezika okolja.
Politika, ki se le želi slišati všečno svojim trenutnim in potencialnim podpornikom, in o izvedljivosti svojih všečnih trditev sploh ne razmišlja, je na dolgi rok za skupnost naravnost pogubna. Za neizvedljivost svojih zamisli namreč nikoli ni pripravljena sama sprejeti odgovornosti in zato išče krivce povsod drugod. To velja za politiko nasploh, pa tudi za jezikovno politiko. Edini izhod smo zato razsodni, poučeni in ozaveščeni govorci in govorke – slovenščine, italijanščine, nemščine, madžarščine, hrvaščine, angleščine in drugih pet tisoč in več jezikov na svetu. Za to nam ni treba biti ne Trubar, ne Pohlin, ne Prešeren in ne Bleiweis – mora nas pa biti dovolj, da se nas vidi in sliši.