Nove besede in besedne zveze se rojevajo vsak dan in to ne le zaradi bliskovito razvijajoče se tehnologije, ampak tudi zaradi siceršnje dinamike v človeški družbi. Ta dinamika je posledica globalne povezanosti, v dobrem in slabem, in vsaj trenutno je angleščina globalna jezikovna povezovalka, v dobrem in v slabem. Ker je večina sodobnih tehnoloških, pa tudi družbenih novosti najprej poimenovana v angleščini in te novosti zaokrožijo po našem svetu skupaj z angleškim poimenovanjem, so tudi vsi drugi jeziki pravzaprav v podobnem položaju kot slovenščina, ne glede na to, koliko ljudi jih govori. Pri načinu uporabe angleških izrazov in njihovem vključevanju ali prevajanju v posamezne jezike pa se posamezne jezikovne skupnosti ne razlikujejo le med sabo, temveč tudi znotraj sebe. A če se nam zdijo iz angleščine izposojena poimenovanja čisto uporabna za zasebno, neuradno, neformalno rabo (v zadnjem času je táko recimo videokonferenčno izrazje z vsemi mjutanji, anmjutanji, četanjem, skrinšeranjem in še marsičim), se nam to v uradni in formalni rabi še vedno pretežno upira. V tej rabi se za večino izposojenk slej ko prej najde bolj ali manj uporabna beseda v slovenščini. Težava pri tem procesu je po eni strani domet naše jezikovne ustvarjalnosti, po drugi strani pa pretirana zadržanost ali kar neizprosna kritičnost pri sprejemanju novih izrazov (čisto spodobni predlogi nam niso všeč, ker se nam zdijo na prvi vtis nejasni, okorni, neprivlačni). To oboje se sicer da pojasniti z zgodovinskimi razlogi, toda čas bi že bil, da to govorci in govorke slovenščine presežemo.
Marsikdo misli, da je ena od glavnih težav sodobne slovenščine, da marsikatera stroka zanemarja slovensko terminologijo. A če si predstavljamo nek jezik kot obsežno krožno železniško progo, je terminologija samo ena od postaj, in sicer taka, kjer ne ustavljajo vsi vlaki in kjer večina potnikov in potnic ne vstopa in izstopa: terminologija je poseben terminal. Terminološka dejavnost je nujni sestavni del vsake dejavne in razvite stroke. Da pa bi bilo izdelovanje terminologije predpogoj za razvoj posamezne stroke v ožjem pomenu besede, ne bi rekel – nikjer in nikoli se ne zgodi, da bi se neka stroka začela razvijati tako, da bi najprej v celoti izdelala svojo terminologijo in šele nato zaživela v praksi, v raziskovanju, v izobraževanju. To gre z roko v roki. Seveda pa je razvita, prožna in znotraj stroke splošno sprejeta terminologija zelo pomemben dejavnik dobrega delovanja – in nadaljnjega razvoja – vsake stroke, še posebej take, ki ni ozko specializirana in razmeroma tesno zaprta v svoj interesni krog, ampak se nenehno prepleta z drugimi strokami in dejavnostmi – pa tudi z javnostjo. Urejena terminologija je pomembna zato, da se lahko strokovnjakinje in strokovnjaki gladko in natančno sporazumevajo med sabo – in da se lahko sporazumevajo tudi z vsemi drugimi.
Kako do jezikovnega oziroma terminološkega konsenza, sporazuma – v posameznih strokah in tudi nasploh? Najboljši dokaz konsenza o vprašanju, kateri izraz v stroki uporabljati, je seveda ta, da pač stroka množično in brez kakršnih koli zadržkov uporablja samo nek strokovni izraz in nobenega drugega z istim pomenom. Kako to doseči, je pa drugo vprašanje. Ko se do slovenskega prostora hipno prebije nov izraz v angleščini, se (skoraj) nihče ne sprašuje, ali je to dober izraz, ali bi se dalo najti boljšega in podobno (razen če dvom obstaja v mednarodni strokovni skupnosti in je uvožen hkrati z izrazom). Določanje najboljše terminološke možnosti pa je – povsod, v manjših in nekoliko bolj zaprtih okoljih pa še izraziteje – povezano tudi z vprašanji avtoritete, ugleda, vpliva, moči. Jezikovno gledano najbolj posrečen izraz zato marsikdaj ni v splošni rabi, ker neka močna in vplivna oseba zagovarja (in recimo v pedagoškem ali delovnem procesu vsiljuje) rabo svoje različice izraza. V nekaterih drugih jezikih z bistveno večjim komunikacijskim obsegom od slovenščine se taka samovolja ponavadi ublaži s prevladujočo množično jezikovno rabo. V javnem prostoru slovenščine pa je obseg marsikatere strokovne komunikacije premajhen, da bi lahko prevladujoča jezikovna raba ukrotila terminološko muhavost ali samovoljo.
Zato tudi v slovenskem prostoru že dolgo na načelni ravni velja, naj bi bilo oblikovanje terminologije skupna naloga strokovnjakov, strokovnjakinj in jezikoslovcev, jezikoslovk. A časi, ko so – malce karikirano – davno upokojeni univerzitetni profesorji posameznih strok občasno zasedali v akademijskih terminoloških skupinah in skupaj s preobremenjenimi jezikoslovkami dolga leta snovali terminološke slovarje, so že zdavnaj mimo. Res pa je, da je prevajanje in tvorjenje terminologije razmeroma zahtevno početje, s katerim se v vsej šolski vertikali z univerzitetnim študijem vred dejavno srečuje res le majhen, premajhen delež ljudi. Če bi se s temi vprašanji – seveda vsakokratni razvojni stopnji otrok in mladih prilagojeno – začeli teoretično, predvsem pa praktično ukvarjati že v osnovni šoli in nato nadaljevali v srednji šoli ter še intenzivneje med študijem, potem bi na to znanje lahko bolj množično in zanesljivo računali. Tako pa se zgodi, da marsikdo na potrebo po poslovenjenju terminoloških izrazov naleti šele med pripravo svojega zaključnega dela, magisterija, doktorata; če ravno osebno ne pozna kake jezikoslovke, se slovenjenja loti sam (ali morda v sodelovanju z mentorjem), kar pa se ne konča zmeraj najbolje. Kar pogosto se zgodi recimo, da si ljudje ob tem ad hoc vratolomno izmišljujejo nove terminološke rešitve, ker niti ne vedo, da v slovenščini že obstaja uporaben in uveljavljen izraz. Pri terminoloških vprašanjih si sicer lahko precej pomagamo s portalom Terminologišče (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce#v) in tamkajšnjo terminološko svetovalnico, pa tudi z nekaterimi drugimi viri – a veliko ljudi s tem ni seznanjeno in tudi oklevajo pri prošnji za nasvet. Bolj množična seznanjenost z jezikovnimi možnostmi, viri in storitvami, jezikovna ustvarjalnost, pogum in pripravljenost sprejemati jezikovne novosti so zato nujna popotnica nadaljnjega razvoja slovenščine in slovenske jezikovne skupnosti.