Kako prenašate maske? Vem, nekatere zelo moti pri dihanju; sam sem z začudenjem opazil, da se mi pri nošenju maske precej zoža tudi vidno polje. Seveda nas ovira tudi pri govorjenju, nekateri smo se na to navadili prej in lažje, drugi kasneje in težje, a neprijetno ostaja vsem. Pri teh in takih vtisih se tesno prepletata fiziologija in psihologija. Ko sem jeseni na začetku filharmonične sezone tik pred ponovno zaporo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani z nadeto masko sede čakal na začetek koncerta simfoničnega orkestra RTV Slovenija, mi je po glavi z vsako sekundo močneje odmevalo: ne, to ne bo šlo, saj se bom zadušil. Potem pa sem se pozorneje ozrl okoli sebe in opazil, koliko precej starejših ljudi od mene potrpežljivo čaka na dolgo pričakovan glasbeni dogodek, brez kakšnih vidnih znakov, da imajo z maskami kakršne koli težave. To me je pomirilo; če zmorejo oni, bom pa tudi jaz. In res, po nekaj taktih prve skladbe sem pozabil, da imam masko; snel sem jo med odmorom šele pri šanku v preddverju, sicer ne bi mogel popiti zaslužene pijače.
Pri jezikovnem sporazumevanju so maske nedvomno ovira. Nedvomno lahko to oviro tudi premagamo – saj smo ljudje osupljivo prožna bitja, čeprav na to v samoumevnosti vsakdanjih navajenosti pogosto pozabljamo. V čem so maske torej ovira? Najprej nam najbrž na misel pride razločnost govora. Ta je z masko gotovo okrnjena. Pod masko je treba govoriti glasneje in razločneje, tega se moramo najprej zavedeti in se prilagoditi. Ko pa tako govorimo, pri tem porabimo precej več energije kot običajno. Ker porabimo več energije in hkrati nekoliko slabše dihamo, nas govorjenje lahko prej utrudi kot sicer. Tudi kot poslušalci in poslušalke imamo težjo nalogo, saj se marsikateri govorec in govorka ne zavedata, da je treba govoriti glasneje in razločneje, zato se moramo za spremljanje in razumevanje govora potruditi močneje kot sicer. Kot predavatelj imam še eno izkušnjo (čeprav ne prav dolgotrajno, saj so predavanja v maskah na začetku letošnjega študijskega leta trajala samo poldrugi teden): med debato pri večjem občinstvu človek niti ne ve natančno, kdo je spregovoril – veš sicer, iz katere smeri je približno prišel glas, ker pa ne vidiš premikanja ustnic in ust, moraš o tem sklepati po drugih znakih, kar je manj zanesljivo in zamudneje. Ker ne vidimo premikanja ustnic in ust, pa nismo prikrajšani le za takojšnjo informacijo o tem, kdo govori, ampak še za mnogo drugega. Za kaj vse?
Pri neposrednem pogovoru, pa tudi pri vidnem poslušanju, torej takrat, ko govoreče gledamo in jih poslušamo, smo ljudje navajeni spremljati celovito informacijo. Ta je, grobo rečeno, sestavljena iz besedno izrečenega in iz spremljevalnih znakov. Te spremljevalne znake imenujemo obrazna mimika in gestikulacija. Vse skupaj je v dopolnjujočem se razmerju. Le redki govorci in govorke so pri mimiki in gestikulaciji izrazito skopi – in ponavadi tudi odsotnost obojega nosi posebno sporočilo, česar sta se recimo dobro zavedala igralec Clint Eastwood in režiser Sergio Leone. Izvedenci in izvedenke za t. i. neverbalno komunikacijo menda zmorejo samo po gestah in obraznem izrazu razmeroma zanesljivo presoditi, ali nekdo govori resnico ali laže. Vsi pa – v glavnem nezavedno – pri sporazumevanju računamo na preplet jezikovnega in nejezikovnega. Če človek neko kritično misel v pogovoru izrazi vljudno z blagohotnim nasmeškom, bo misel laže sprejeta in se bo pogovor verjetneje konstruktivno nadaljeval, kot če bi jo izrekel s stisnjenimi ustnicami. Seveda pa nasmešek ne sme biti ne podcenjevalen ne posmehljiv, sicer bo učinek ravno obraten. Pri vseh posredno izraženih jezikovnih pomenih je mimika, včasih pa tudi gestikulacija, zelo pomembna. Ne le pri ironiji, tudi pri tistih mislih, ki jih – zaradi občutljivosti ali česa drugega – nočemo izreči do konca in računamo na to, da jih bodo sogovorci in sogovorke sami dopolnili. Ti lahko to potrdijo s čisto bežnim nasmehom, če pa vendarle želijo dodatno pojasnilo, lahko to nakažejo recimo s pogledom in le rahlo dvignjenimi obrvmi.
Dobro, boste rekli, saj pogledi nam pa tudi pri nošenju mask ostajajo. Res je, pogledi nam ostajajo. Tisti, ki nosite očala, boste zdaj sicer rahlo odkimali, saj imate zaradi maske še bistveno več težav z zarositvijo stekelc na očalih. A da, pogledi nam ostajajo. Težava je v tem, da nam ostajajo samo pogledi. No, seveda lahko še vedno premikamo glavo, jo malce nagnemo, če hočemo ustvarjati vtis, da nekoga pozorno poslušamo, odkimavamo, prikimavamo, dvigamo, spuščamo na prsi in še kaj. Vse, kar počnemo z ustnicami, usti in spodnjim delom obraza, pa ostaja zakrito. Zato se moramo za gladko sporazumevanje v maskah prilagoditi. Kako? Imamo več možnosti. Lahko se čim bolj izogibamo posrednemu izražanju. Opustimo vsakršno ironijo. Opustimo sleherno namigovanje. Izražamo se čimbolj neposredno in jasno. To seveda marsikdaj gre – še posebej, če se vsi vpleteni zavedamo posebnosti situacije – po drugi strani pa je precej pusto in dolgočasno, vsaj za tiste, ki se pri živem pogovoru radi vsaj občasno tako ali drugače tudi jezikovno pošalimo. Druga možnost je, da zmanjšane izrazne možnosti ust in spodnjega dela obraza poskusimo nadomestiti z izrazitejšo uporabo oči in zgornjega dela obraza. A vsaj po moji izkušnji se to dobro izteče le redko, saj je nezanesljivo in tudi precej naporno.
Maske bodo prej ali slej padle. Najbrž si tega želimo čisto vsi. Maske (razen seveda v epidemiološkem smislu) nimajo prav kakih prepričljivih pozitivnih lastnosti. Dobro, povprečnim moškim se nam je morda treba manjkrat obriti in ženskam morda manjkrat naličiti. Maska nam v javnosti pride prav, če imamo kak zob na začasnem delu pri zobotehniku. Najbrž bi se lahko spomnili še česa obrobno uporabnega. Sicer pa upam, da se bodo vprašanjem sporazumevanja v maskah posvečali v nekovidni prihodnosti samo tisti, ki se sporazumevajo v posebnih okoliščinah: operacijsko medicinsko osebje, znanstvenice in znanstveniki v posebnih laboratorijih, gasilci in gasilke v zahtevnih intervencijah, alpinisti in alpinistke na zemeljskih vrhovih … Iskreno upam, da se bomo lahko vsi drugi spet kmalu pogovarjali z odkritimi obrazi in pri tem poleg jezika z neskončnimi izraznimi možnostmi spretno uporabljali še vseh 57 obraznih mišic.