To razmeroma pereče vprašanje med pisnimi uporabniki in uporabnicami slovenščine je pred slabim mesecem nenadoma postalo preozko. Po novem se moramo o tem spraševati podobno kot pri šolskem pouku slovnice po osebku v stavku: kdo ali kaj bo postavljal oziroma postavljalo vejice?
Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani je februarja na svoji spletni strani (cjvt.si) med ponudbo jezikovnih virov in orodij dodal novost: spletno orodje za strojno postavljanje vejic, s preprostim imenom Vejice 1.0. Spremno besedilo ni gostobesedno: »Uporaba orodja je enostavna: v okence prilepimo besedilo dolžine do 3.000 znakov ter pritisnemo rdečo puščico. Zatem orodje označi manjkajoče vejice s sivo, odvečne vejice pa z modro barvo. Zasnovano je kot pomoč pri postavljanju vejic in ni nadomestek za lektorski pregled besedil. Glede na teste program trenutno deluje uspešno v 94 odstotkih primerov.« Za lažjo predstavo: 3000 znakov je slaba polovica dolžine našega povprečnega jezikovnega kotička. In za vas, drago občinstvo, sem orodje preizkusil s prvim odstavkom našega prejšnjega kotička o jezikovni jasnosti. Pobrisal sem vseh šestnajst vejic skladenjsko precej razgibanega besedila, ga prilepil v okence, pritisnil rdečo puščico – in orodje je sive, torej manjkajoče vejice postavilo natanko na istih šestnajstih mestih kot jaz, ponosni obvladovalec vejic.
Ste morda pomislili: saj to ni nič takega? Ugovarjam: to kar je nekaj posebnega, kot sam dosežek in kot priložnost za širši razmislek o naravi pravopisnih pravil slovenščine, o njihovem izobraževanju in obvladovanju. Tole koronsko leto me je še utrdilo v spoznanju, da je postavljanje vejic tudi tam, kjer je po pravopisnih in slovničnih pravilih njena raba jasna in nedvoumna, za veliko ljudi bodisi nerešljiva uganka bodisi pozornosti nevredna malenkost. Ko sem sem in tja poškilil v učiteljska navodila svojima hčerkama med šolanjem na daljavo, so bile vejice tam posejane redkeje kot oaze v puščavi. Že kratki stavki, ki se začenjajo z »utemelji, s čim« ali »povej, kako« ali »naštej, kateri« praviloma ostajajo brez vejice. Če imajo s tem na tako neproblematičnih mestih težave že učiteljice in učitelji, si lahko predstavljamo, da imajo drugi ljudje drugod še hujše. Nekaj je pri vsem tem hudo narobe. So morda vsega kriva pretoga, prestroga pravila? Ali neustrezno poučevanje pravopisa in jezikovne rabe nasploh v vsej šolski vertikali? Ali brezbrižnost govorcev in govork? Najverjetneje se odgovor skriva v prepletenosti vsega navedenega in še česa za počez. Slovensko jezikovno načrtovanje se počasi skuša izviti iz primeža neprimernega pravopisnega pristopa. Kot smo že omenili, se prenavljajo pravopisna pravila knjižne slovenščine, pri čemer pripravljalna komisija bolj kot kdaj koli prej upošteva podatke o dejanski jezikovni rabi in skuša sistematično vključevati tudi perspektivo uporabniške prijaznosti. Če odprete strani s pravili glede postavljanja vejic v zdaj veljavnem Slovenskem pravopisu, se boste najverjetneje kar ustrašili. Ločevanje med skladenjsko in neskladenjsko rabo vejice, ugotavljanje, ali ste imeli v mislih skladenjsko enakovredne ali neenakovredne dele proste ali zložene povedi, ali so enakovredni deli vaše povedi nestavčni, pristavčni, stavčni ali nestavčno-stavčni in tako naprej – vse to je ne le za večino govorcev in govork slovenščine, ampak celo za tiste, ki slovenščino uporabljajo poklicno, težko razumljivo in uporabno. Tudi didaktika slovenščine ima glede obvladovanja pravopisa še veliko možnosti izboljšav.
Pa bo spletno orodje Vejice 1.0 karkoli spremenilo? Je morda celo potuha ali kar neposredna nevarnost, da bomo glede vejic še tisti, ki smo se doslej vedli disciplinirano in odgovorno, odslej brezbrižni? Na prvo misel se ponuja primerjava z računanjem na pamet in z elektronskim računalom. A primerjava ni najboljša. Čeprav o inženirskem svetu ne vem skoraj nič, si predstavljam, da recimo pri kompleksnih izračunih statike kakega mostu sploh ni dileme, ali bo glavna načrtovalka izračune opravila z računalom ali na pamet. Nasprotno pa sem prepričan, da bo večina poklicno ali redno pišočih še naprej postavljala vejice sama, in sicer sproti med samim nastajanjem besedila. Orodje pa je odlično kot pripomoček pri končnem urejanju besedila, saj kako vejico zlahka spregledamo ali pritisnemo kako odvečno. Pa tudi če se temeljito motim in bodo ljudje množično začeli opuščati postavljanje vejic med nastajanjem besedila ter se zanašati izključno na novo aplikacijo: kaj pri tem izgubimo? Bralci in bralke pravzaprav čisto nič. Morda pa celo pridobimo? Čeprav ne poznam nobene take raziskave, bi na pamet rekel, da je večina slovensko pišočih pri uspešnosti postavljanja vejic precej pod mejo 94 odstotkov, kjer je trenutno orodje Vejice 1.0 – in kot to ponavadi gre pri računalniških programih, bodo najbrž Vejice 2.0 postavile letvico še višje. Torej smo bralci in bralke glede vejične urejenosti besedil z uporabo tega orodja na boljšem, kot bi bili brez njega. Seveda orodje ni, kot svari tudi spremno besedilo, nadomestilo za lektorski pregled. A tudi črkovalniki za slovenščino, ki delujejo precej dobro že kaki dve desetletji, niso nadomestilo za lektorski pregled – in ni videti, da bi zaradi množične rabe črkovalnika ljudje kaj opazno slabše (ali boljše) znali zapisovati težje besedne orehe v slovenščini.
V bistvu je z orodji, kot so Vejice 1.0 ali učinkoviti črkovalniki – ki se bodo gotovo v prihodnosti strnili v eno samo združeno orodje z veliko možnostmi (se bo v slovenščini imenoval Besedilnik 1.0?) – dolgoročno gledano povezana ena sama velika nevarnost: uniformirana strojna korekcija jezika in besedil bi lahko onemogočila vpogled v to, kako ljudje dejansko pišemo in se med seboj glede tega razlikujemo. S pretirano, v črnem scenariju morda celo z obvezno, vsiljeno rabo takih pripomočkov bi jezikovna raznolikost slovenščine začela pešati in jezikovno enotni bi bili bolj, kot smo si kdaj koli predstavljali ali želeli. A če se bomo te nevarnosti zavedali, se ji lahko izognemo in nove tehnološke možnosti odgovorno s pridom uporabljamo.