Jasnost napisanega in izrečenega že dolga stoletja (če ne več) velja vsaj na našem koncu sveta za tako rekoč splošno slogovno odliko, še posebej pri tistih, ki za javnost pišemo in javno govorimo. Po drugi strani pa že dolga stoletja (če ne več) na tem istem koncu sveta vemo, da so besedila, ki nam ljudem usmerjajo in umerjajo življenja, pogosto zapletena, zamotana, nejasna, težko razumljiva. To velja za širok razpon besedil. Od verskih do pravnih, od znanstvenih do leposlovnih. Zato jih ne le prepuščamo poklicnim – ali vsaj poklicanim – tvorkam in tvorcem, ampak se tudi pri njihovem razumevanju in uporabi nasploh pogosto zanašamo na pomoč poklicnih pojasnjevalcev, razlagalk, tolmačev in kar je še podobnega. Od teologinj do pravnikov, od učiteljev do strokovnjakinj za literaturo, cela vojska ljudi je, ki nam pojasnjujejo, kaj naj bi napisano ali izrečeno pomenilo.
Da bi moralo biti vsako besedilo vsakomur pomensko popolnoma jasno, je seveda utopična ideja. Morda je celo distopična (distopija je vsaj v slovenščini razmeroma novejša beseda in v nasprotju z utopijo, ki jo povezujemo z idealno urejeno, pravično in srečno človeško skupnostjo, pomeni razklano in uničeno skupnost, kjer je šlo vse v medčloveških razmerjih, pa tudi v razmerju med ljudmi in naravo, nepovratno po zlu). Morda pa človeška družba temelji prav na tem, da ne moremo vsi razumeti vsega. Morda temelji na tem, da je skoraj zmeraj izrečeno mogoče razumeti na več načinov. Drži pa, da možnost nekaj razumeti na več načinov priznavamo kot posebno vrednoto v zadnjih nekaj stoletjih bolj ali manj le pri leposlovju. A o leposlovju v nadaljevanju ne bomo govorili – saj je to v marsičem svet zase, s posebnimi zakonitostmi svobode. Nekaj besed bomo spregovorili o praktičnih besedilih, o besedilih, ki spremljajo in urejajo naše osebno, izobraževalno in poklicno življenje.
Da ne bo nesporazuma: so vsebine, ki so pač težke oziroma miselno zahtevne; zapletene, abstraktne, večplastne. Še posebej pogosto jih najdemo v strokovnih besedilih oziroma nam jih ta prinašajo. Če nimamo zadostnega poprejšnjega vedenja o besedilnih zadevah, če ne poznamo dobro uporabljenega strokovnega izrazja, bomo taka besedila le stežka razumeli, pa še to le s precejšnjim dodatnim naporom. Toda to ne pomeni, da tudi taka besedila ne morejo biti kar se da jasno napisana. Temeljni pogoj za to je, da znata avtorica in avtor takih besedil izstopiti iz svoje vloge in pogledati na svoje nastajajoče besedilo od zunaj, se vživeti v bralca in bralko. Pogosto se namreč tisti, ki pišemo in predavamo, ujamemo v tole past: zdi se nam samoumevno, da smo res napisali ali izrekli tisto, kar smo mislili izreči. Zato morebitnih nejasnosti, dvoumnosti, nelogičnosti ali nepovezanosti zapisanega in izrečenega niti ne opazimo. Pogosto smo celo zelo občutljivi na kakršne koli pripombe na svoje besedilo, kaj šele na predloge za izboljšave. V resnici pa bi morali biti zanje (če so seveda dobronamerni) hvaležni. Skoraj vsako besedilo je mogoče glede jasnosti in razumljivosti še izboljšati – je pa za to potrebna izkušenost, pa tudi čas, predvsem pa pripravljenost na kaj takega.
Pri vsem tem ne smemo prezreti še neke precej temeljne težave: sama merila za ugotavljanje (in načela za doseganje) jezikovne jasnosti besedil niso nedvoumno jasna in zanesljiva. Obstaja vrsta takih in drugačnih priporočil in nasvetov, ki pa ponavadi zelo poenostavljajo širno razsežnost jezikovnih izbir in pomagajo le, če jih jemljemo s precejšnjo mero soli in jih zabelimo s konkretnimi pozitivnimi izkušnjami. Ena taka mantra je recimo »ena misel, en stavek«. Kaj naj bi to sploh pomenilo? Če izrazim vzrok in posledico, sta to dve misli ali ena sama? Zakaj v en stavek ne bi mogli spraviti več misli? In zakaj bi v jeziku obstajala čudovita množica priredij in podredij vseh vrst in podvrst, če ne zato, da lahko ljudje razumljivo in zgoščeno hkrati izražamo vrsto različnih vsebinskih razmerij? Si predstavljate daljše, vsebinsko zahtevnejše besedilo, ki bi bilo sestavljeno samo iz zaporedja samostojnih prostih stavkov? Kot bi veslali po jezeru smisla z zajemalko namesto z veslom … Seveda pa drži, da je večstavčno gostobesedno klobasanje kar tako, brez prave mere in potrebe, pogubno za besedilno jasnost. Druga podobna mantra je »izogibajmo se tujkam«. Katerim in kakšnim tujkam? Prav gotovo ne tistim, ki so tudi v knjižni slovenščini udomačene in v rabi veliko pogostejše od nerodnih in nasilnih poslovenjenk. Bi bilo namesto o pozitivnem oziroma negativnem testu res razumljiveje govoriti o pritrdilnem in zavrnilnem preskusu?
Veliko naših vsakdanjih besedil pa ni zapletenih zato, ker bi res prinašala zahtevno vsebino, ampak zato, da bi ustvarila pri bralcih in poslušalkah vtis pomembnosti, zahtevnosti, zaresnosti, uradnosti, formalnosti, strokovnosti, profesionalnosti – besedil samih in posredno tudi njihovih tvork in tvorcev. Marsikoga med nami je strah, da ga z jasnim, gospodarnim, varčnim jezikovnim obnašanjem ne bi usodno polomil. V čem pa, se lahko sprenevedavo idealistično vprašamo, in kako polomil, če sta pa razumljivost in jasnost taki načelni in splošno veljavni vrednoti? Polomil tako, da bi s svojim jezikom in sporočilom pustil slab vtis neresnosti, neverodostojnosti, nepoučenosti, nevednosti. In zato marsikdaj raje lomimo svoj in bralčev jezik, kot da bi polomili svoj – tudi če samo domneven – družbeni ugled. Zakaj moramo uradno izjavo naslavljati z Zadeva: Izjava, če bi bil čisto dovolj jasen naslov Izjava? Zakaj bi bilo treba besedilo uradne izjave začenjati s pompoznim Spodaj podpisani Marko Stabej izjavljam, da …, če bi bilo popolnoma dovolj »Izjavljam, da …« in se spodaj pod izjavo podpišem – bodisi v rokopisu bodisi z verificiranim elektronskim podpisom. V teh in takih primerih je manj glede jasnosti več.
Kdaj se bodo – ne le Kranjcem, ampak vsem slovensko govorečim in pišočim – besedila zjasnila? Popolnoma nikoli. Toda zavedanje, da je uradna, izobraževalna, javna besedila treba tvoriti odgovorno, z mislijo na pomensko jasnost (pa seveda tudi vljudnost, vključevalnost in druge potrebne lastnosti), se mora širiti še naprej: v dobro vseh nas.