Pogledi na jezik se spreminjajo. Celo pogledi na to, kaj je nek jezik in kaj ne, se spreminjajo. Spreminjajo se pri posameznicah in posameznikih, spreminjajo se v celotni skupnosti. Seveda, saj se spreminjamo tudi ljudje, spreminja se skupnost, nekateri se s prizorišča poslavljajo, drugi se na njem pojavljajo in uveljavljajo. In če rečemo, da se spreminjajo pogledi na jezik, smo s tem pravzaprav izrekli tudi to, da se spreminja sama jezikovna praksa.
Zakaj sem uporabil besedno zvezo jezikovna praksa in ne bolj običajne in uveljavljene jezikovna raba? Ker beseda raba bolj nakazuje na to, da nekaj izdelanega in domišljenega (recimo palični mešalnik) pač vzamemo in uporabljamo, kot najbolje vemo in znamo, naša raba pa v ničemer povratno ne vpliva na podobo uporabljanega izdelka. No, ne ravno v ničemer – ko izdelek uporabljamo, se sčasoma pač izrabi in ga, ko se pokvari, praviloma zavržemo in si omislimo novega (kar je seveda z vidika trajnostnega razvoja našega planeta pogubno, a se tega množično šele začenjamo zavedati). Pa mogoče nas proizvajalec ob nakupu izdelka prosi še za kako povratno informacijo o njegovi rabi v obliki kake ankete ali česa podobnega.
Pri jeziku je pravzaprav zmeraj drugače; ko govorimo in pišemo, seveda res jezik uporabljamo, a ga hkrati tudi soustvarjamo. Ustvarjalno rabo jezika ponavadi pripisujemo – marsikdaj upravičeno –besednim umetnicam in umetnikom, morda še oglaševalski stroki. A pravzaprav lahko najbolj ustvarjalno rabo jezikov najdemo tam, kjer bi jo po splošnem prepričanju najmanj pričakovali: pri tistih govorcih in govorkah, ki jezika, v katerem želijo ali morajo nekaj povedati ali napisati, po merilih večine (še) ne obvladajo dobro. Najboljši primer za to so otroci tam nekje od poldrugega do šestega, sedmega leta – ampak pri tem gre za razvojno fazo, zato to skupino puščamo ob strani. Drugi najboljši primer pa so tuje govorke in govorci nekega jezika, recimo slovenščine. Ker jim vsaj na začetku srečevanja s slovenščino še primanjkuje obvladovanje njenih izraznih sredstev, se jim pri oblikovanju sporočila v ciljnem jeziku vpletajo elementi drugih njihovih jezikov, ki jih znajo dlje in bolje; razmeroma redka izrazila slovenščine, ki so jim na voljo, pa uporabljajo pogosto na netipične načine, vse v želji po sporazumetju. S tradicionalno jezikoslovno govorico označujemo take netipične načine jezikovne rabe ponavadi kar za napake; vsaj med izobraževanjem jih označujemo, nanje opozarjamo, jih odpravljamo. To učitelji in učiteljice počnemo – če je vse po sreči – predvsem z dobrimi nameni: ljudem želimo tako omogočiti učinkovitejšo, predvidljivejšo rabo jezika, jim s tem olajšati izpolnjevanje njihovih sporazumevalnih potreb in jih skratka jezikovno opremiti za jezikovno neopazno vključevanje v slovensko jezikovno skupnost. Drugo vprašanje je, kako na tako ustvarjalno govorjenje in pisanje govorci in govorke slovenščine odreagiramo v vsakdanjem življenju – ampak tega se lotimo kdaj drugič.
Jezik se torej – metaforično rečeno – prenavlja kar sam; več in bolj ko se jezik uporablja, zanesljiveje se prenavlja. Priljubljena mnenjska puhlica v zvezi s spoznanjem o večni spremenljivosti in raznolikosti jezika je, da je jezik živ organizem. Resnica je zelo daleč od tega: jezika brez govork in govorcev ni, vsaj živega ne. Jezik zares čisto ničesar ne stori sam – z njim in zanj naredimo vse le tisti, ki ga govorimo in pišemo.
Posebno vprašanje pa je, kako se prenavlja knjižni oziroma standardni jezik. Glede tega, kaj z njim počnemo pri pisanju in govorjenju, se prenavlja tako, kot smo to na splošno opisali prejle. Glede prenavljanja samih pravil oziroma postavljanja jezikovne norme pa postaja vprašanje v sodobnem slovenskem jezikovnem prostoru (z vrsto prepletenih podvprašanj) precej živahno in vroče. Prenavljajo se pravopisna pravila knjižne slovenščine; pripravlja se nova zasnova slovenskega pravorečja. Postopki v zvezi s tem se vsaj deloma demokratizirajo (čeprav včasih žal samo bolj kozmetično). Že dobri dve desetletji lahko zlasti pisno, deloma pa tudi govorno prakso v knjižni in neknjižni slovenščini vse bolj raziskujemo tudi s preučevanjem velikih računalniških zbirk avtentične jezikovne rabe, s tako imenovanimi korpusi, ki pa niso dostopni samo raziskovalkam in raziskovalcem, ampak si jih lahko po mili volji ogledujeta tudi slehernik in slehernica. Izboljšuje se dostop do različnih jezikovnih virov in jezikovnih priročnikov v elektronski obliki, izboljšuje se tudi ažurnost, zanesljivost in uporabnost jezikovnih informacij. Hkrati pa se tudi krešejo mnenja, kako oblikovati nadaljnjo prenovo knjižnega jezika; ne le glede same tehnike in metode, ampak tudi glede samih ciljev. Nekaterim se zdi, da je knjižnojezikovna norma iskanje najboljšega in najmanjšega skupnega imenovalca jezikovne odličnosti, ki bo s svojo izčiščenostjo edina zagotovila preživetje slovenščine v tesnobnih globalnih časih. Drugim pa se nam vse bolj zdi, da je knjižnojezikovna norma predvsem ugotavljanje najširšega možnega skupnega imenovalca v pisani množici sodobne pisne in govorjene slovenščine. Da je knjižnojezikovna norma slovenščine nekaj, kar ni vrednota sama po sebi, ampak ima dodano vrednost predvsem v omogočanju večje družbene povezanosti, vključenosti, sprejetosti, svobode izražanja, moči znanja, pa tudi veselja do sporazumevanja in bivanja.