Ko se je naša najmlajša drugošolka po dolgih mesecih domačega šolanja na daljavo pred dvema tednoma zjutraj že drugi dan odpravljala z doma v pravo šolo, sem se že drugo jutro zapored zmotil in se od nje poslovil z »lahko noč«. To sva sprejela s smehom – vsaj jaz pa tudi skoraj z zaskrbljenim začudenjem. Prvič bi to še lahko bila le trenutna nepozornost, zdrs – ko pa se nekaj takega zgodi drugič, je očitno zadaj nekaj resnejšega. Kaj? Ne znam si razlagati drugače kot takole: zadnje štiri mesece domače koronske zaprtosti sva se starša od otroka malce resneje poslavljala le, ko se je odpravljala spat. Zato sem najbrž pozdrav »lahko noč« že podzavestno povezal ne le s slovesom pred spanjem, ampak kar s slovesom nasploh. Seveda je tretje jutro pozdrav stekel po starem – in srčno upam, da se to zlepa ne bo več ponovilo.
Je to lahko nauk za kar koli jezikovnega? Morda lahko iz tega izluščimo spoznanje, da precejšen del našega vsakdanjega jezikovnega sporazumevanja poteka na pol avtomatizirano. Če bi pred čisto vsako svojo jezikovno izbiro temeljito razmišljali in tehtali, bi najverjetneje ostajali pretežno tiho, saj bi nam to jemalo ogromno energije in miselnih moči. Tako pa za vsakdanje govorjenje jemljemo v glavnem od tam, od koder najlažje in najhitreje vzamemo, in pri tem večinoma nismo kdo ve kako izbirčni. Hkrati pa moj pozdravni preskok nakazuje tudi dejstvo, da se nekateri naši jezikovni avtomatizmi po potrebi kar hitro prilagodijo novim okoliščinam in potrebam. Nenehno – včasih sicer komaj opazno in po polžje, drugič pa skokovito hitro – se spreminja tudi naše dojemanje jezikovnih izrazil na najrazličnejših ravneh, od izgovora in zapisa do primernosti besed, besednih zvez, besednega reda in še marsičesa.
Kot razmeroma izkušen govorec slovenščine, ki me vznemirja že šestinpetdeseta zgodnja pomlad, se spominjam, kako sem se nekoč čudil nekaterim novim jezikovnim praksam, ki so danes nekaj popolnoma običajnega. Kako nenavadno in zabavno se mi je zdelo, ko sem prvič slišal, da se mladi fantje med seboj nazivajo s stari. Zdaj je izraz stari že neke vrste govorni členek, s katerim dramatično podkrepimo povedano, recimo stari, to moraš slišat – in že dolgo ga marsikdaj uporabim tudi sam. Da ga ne čutijo več vsi kot pridevnik, lahko posredno sklepamo po tem, da ga v tej obliki uporabljajo marsikdaj med sabo tudi ženske, vsaj po mojem občutku predvsem najstnice: stari, si slišala to? Drugi tak primer je recimo uporaba glagola dogajati brez povratno osebnega zaimka se, npr. v zvezah kaj dogaja, ful dogaja, velik dogaja. Primer je zanimiv, saj ne gre le za oblikoslovno spremembo pri glagolu, temveč se je s spremembo oblike ustvaril tudi nov pomenski odtenek. Da se nekaj dogaja ni isto, kot da nekaj dogaja. Mogoče lahko razliko še najučinkoviteje (čeprav nekoliko dolgočasno) opredelimo takole: če nekaj dogaja, pomeni, da se dogaja nekaj zanimivega, vznemirljivega, nekaj, kar je vredno pozornosti. Glagol dogajati pa ni edini, pri katerem se deloma opušča povratno osebni zaimek; na misel mi (najbrž zaradi odhajajoče zime) prihaja glagol sankati, ki si ga je bilo nekoč skoraj nemogoče zamisliti brez se, danes pa sta pogosti obe rabi, z in brez.
Seveda ne ogovorni členek stari ne zveza kaj dogaja nimata ravno domovinske pravice v običajni knjižni in formalni jezikovni rabi slovenščine. Je pa Kaj dogaja celo naslov humoristično-satirične oddaje, ki je na prvem programu Televizije Slovenija na sporedu ob sobotnih večerih s prekinitvami že skoraj dve leti. Domnevamo lahko, da se je zdela snovalcem oddaje besedna zveza primerna za naslov ravno zaradi svoje izrazite neknjižnosti, kot vsaj rahla provokacija (no, kakor za koga – gotovo kot precejšnja provokacija za tiste gledalce in gledalke, ki na javni televiziji še vedno pričakujejo predvsem zborno knjižno slovenščino). Najbrž tudi ni naključje, da je bil prvi voditelj oddaje Jonas Žnidaršič. Zdaj je že med televizijskimi veterani; v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je, tridesetleten mladenič, vodil znamenito mladinsko televizijsko oddajo Videošpon. V njej je menda prvič v zgodovini slovenskega medijskega prostora televizijski voditelj govoril popolnoma spontano in sproščeno, daleč od vsakršne jezikovne knjižnosti, kar je zvenelo avtentično, naravno, pa tudi zabavno. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je slovensko kinematografijo zaznamoval prvi film režiserja Janeza Burgerja V leru. Film je bil v marsičem poseben in kljub temu – ali prav zato – uspešen tako pri publiki kot pri strokovni kritiki. Gledalci in gledalke smo pri njem začutili, da se je slovenski film končno naučil govoriti naravno, avtentično, prepričljivo v slovenščini. Že marsikateremu slovenskemu filmu prej je sicer uspelo pri kakem liku in v kakem prizoru ustvariti vtis prepričljive govorice, toda pretežni vtis med občinstvom je bil, da igralci in igralke večinoma govorijo tako, kot bi brali ali recitirali scenarij. Še bolj nenaravno kot govorjeni knjižni jezik v prizorih, kjer v resničnem življenju nihče nikoli ne govori knjižno, pa je začela delovati lektorsko izdelana filmska govorica v nekem domnevno povprečnem slovenskem pogovornem jeziku – v katerem pa v resničnem življenju nihče nikoli ne govori. Film V leru je že s samim glavnim prizoriščem, ljubljanskim študentskim domom, poskrbel za realno prizorišče slovenske notranje večjezičnosti. Študentke in študenti so pač z različnih koncev Slovenije, vsak s svojo govorico, vsak s svojim posebnim in osebnim načinom govornega prilagajanja pri sporazumevanju z osebami iz drugih regij. Jezikovno avtentičnost je režiser Burger dosegel tudi s posebnim pristopom k nastajanju scenarija in dolgotrajno pripravo igralcev ter igralk na njihove vloge. Tole vam govorim v času, ko je velika večina slovenskih študentskih domov po vseh slovenskih univerzitetnih mestih še vedno zaprta in se profesorji ter profesorice s študentkami in študenti srečujemo le prek kamer in zaslonov. Tudi študentke in študentje se med seboj srečujejo le na daljavo, pa še to le pretežno zaradi študijskih zadev, ne za zabavo in razvedrilo. Drug drugemu si preko zaslona stopamo v domove (no, vsaj v vidno polje, ki ga zajame kamera – in raznih virtualnih ozadij smo se vsi zelo hitro naveličali). Vsega tega si še pred dobrim letom dni nismo predstavljali niti v sanjah. Možnost spletne videokonferenčne povezanosti je sicer že stara stvar, a do pandemijskega časa nas jo je večina ljudi uporabljala le izjemoma. Obstaja pa tudi pozitivna plat videokonferenčnih predavanj in seminarjev – vključujejo se lahko ljudje, ki se sicer zaradi oddaljenosti ali drugih ovir fizično ne bi mogli udeležiti študijskega procesa v predavalnicah. Kako vse to vpliva na našo rabo in dojemanje jezika, pa naj – vsaj zaenkrat – ostane odprto vprašanje.